FILOZOFIJA PRIHODNOSTI

 

Študentsko filozofsko društvo poziva k oddaji člankov za novo številko Iluzije! Filozofska revija je namenjena vsem študentom_kam, ne glede na vpisano smer, vendarle pa je nujno, da je oddan članek filozofske narave. Letošnja tema je “Filozofija prihodnosti”. Prispevke zbiramo do 14. 7. 2025 prek spletnega obrazca, do katerega dostopate na tej povezavi. Na dnu strani pod "priloge" najdete tudi dokument z oblikovnimi smernicami, za katere naprošamo vse avtorje, da se jih dosledno držijo. 

Za lažje iskanje izhodišča vašega članka smo vam pripravili tudi krajši pregled krovnih pojmov letošnje teme, seveda pa je ta opis teme le izhodišče. Srečno s pisanjem!

 

V svetu, kakršen je naš, je mnogokrat slišati, da je treba živeti “tukaj in zdaj.” Obenem se pa zdi, da je to za človeka paradoksalno nemogoče. Zdi se, da naše zavesti zmerom težijo k prihodnosti, čeprav je ta brezoblična in večno nejasna. Martin Heidegger človeka označi za bitje, vrženo v obstoječi svet, ki pa se vselej projicira naprej. Videti je, da je naša izkušnja vedno le skrb, ki se tiče nejasnega oblaka še neuresničenih možnosti. Sedanjost je potemtakem očitno ontološko edina realnost, ki jo neposredno izkusimo, čeprav je brez projekcije v prihodnost prazna. Sveti Avguštin je v Izpovedih definiral trojnost časa: preteklost je le spominjanje, sedanjost je tisto, kar dejansko je, prihodnost pa je le pričakovanje. Tako, čeprav je prihodnost še zmeraj nedefinirana in nedejanska, vseeno usmerja naše odločitve & dejanja v sedanjosti. Ta dihotomija, ki nastopi med “tukaj” in “projekcijo naprej” je tista, ki nas sili k poskusom razumevanja časa. Skozi analize preteklih vizij prihodnosti raznih filozofov lahko skušamo razumeti naš dani trenutek in celo tistega, ki še ne obstaja.

       Primeri naslovnih tem:

    - Zmožnosti in nezmožnosti utopičnega socializma

    - Totalitarizem v distopični literaturi

    - Ali je kapitalizem večen?

    - Prihodnost človeka v dobi umetne inteligence

    - Linearno pojmovanje časa kot produkt kapitalizma (frankfurtska šola - kritična teorija)

    - Marx, Hegel in ponavljanje zgodovinskih osebnosti

    - Eksistencialna dimenzija cikličnosti časa / linearnosti časa (subjektivna izkušnja časa)

    - Večno vračanje kot ”etični” preizkus

   - Vpliv pojmovanja svobodne volje na razvoj modalne logike

Utopije in distopije

Kulturna produkcija, ki tematizira prihodnost ima velik vpliv na filozofijo. V 16. stoletju je konceptu popolne prihodnje družbene ureditve Thomas More podal ime s svojo knjigo o otoški državi Utopija. Kako so si ljudje zamišljali utopije pred in po Thomasu Moru? Kaj se lahko naučimo iz debate med utopičnimi in znanstvenimi socialisti? Na kakšen način se je koncept utopije in njenega nasprotja distopije v literaturi in filmu razvijal v 20. stoletju in pozneje, na primer skozi dela kot sta Krasni Novi Svet in 1984? So distopične družbene kritike, vsebovane v njih, filozofskega pomena pri razumevanju sodobnosti? Kako se to navezuje na zvrst kiberpunka in vseh njenih derivatov in v kakšnem smislu je ta vplivala na sodobno akceleracionistično filozofijo? Se idealistično drvenje v utopično prihodnost lahko sprevrača v distopične realnosti, kot na primeru italijanskega futurizma in fašizma? Smo danes ujeti v distopične predstave, ali pa je mogoče uvideti svetlejšo prihodnost?

 

Vednost o prihodnosti

Ljudje imamo že od začetka pomnjene zgodovine eksistencialno potrebo po napovedovanju prihodnosti. Prepoznavanje vzorcev, na primer zvezd, letnih časov in vremena je ena od gonilnih sil človeškega tehnološkega napredka, vendar je prihodnost ljudem vedno dostopna le posredno in ostaja praktično nedosegljiva. Ali je prihodnost vnaprej določena, kot trdi determinizem, ali obstajajo odprte možnosti? Če je prihodnost načeloma izračunljiva, kakšne implikacije ima to za pojme svobodne volje in osebne odgovornosti? Ali je naša vednost o prihodnosti, kolikor jo pač imamo, že del samega poteka dogodkov, ki jih skušamo napovedati? Ali je torej prihodnost sploh predmet vednosti ali je vedno dostopna samo posredno, skozi interpretacijo? Kako se to vprašanje kaže v Aristotelovi logiki in problemu prihodnjih kontingent? Kako se kaže v hermenevtičnih tradicijah? Kakšno vlogo imajo pri tem prerokbe, astrologija in druge oblike simbolnega napovedovanja? Ali te prakse skušajo dobesedno opisovati prihodnje dogodke ali odražajo naš odnos do negotovosti in neznanega? V sodobni družbi, polni napovedi in projekcij prihodnosti je relevantno tudi vprašanje Derridajevega dogodka. Ali nam prav nenehni poskusi napovedovanja prihodnosti onemogočajo pojav nečesa resnično novega? Ali prihodnost sploh lahko nastopi kot dogodek, ali je vedno že vnaprej uprizorjena?

 

Možne prihodnosti

Še posebej v današnjih časih, ko se obdobje relativne družbene stabilnosti bržkone bliža koncu, je vredno premisliti o konkretnih situacijah, v katerih se moremo nekoč znajti, najsibo v bližnji ali daljnji prihodnosti. Okoljske spremembe so nas prisilile k mišljenju kolektivne prihodnosti, kjer dejavnost nekaterih vpliva na vse in kjer je potrebno sodelovanje vseh za izboljšanje stanja nekaterih. Soočiti se bomo morali s katastrofami, ki kot neposredna posledica našega izkoriščanja narave grozijo v svoji potencialnosti. Ali so kastrofe neizbežne? Kako se nanje pripravimo? Slednje vprašanje se nanaša tudi na politično organizacijo in tisti pojem, ki je s sodobnim neoliberalizmom nespravljiv: planiranje. Ali si lahko predstavljamo sistem, ki bo dovolj pragmatičen, da bodo načrti za prihodnost na globalni ravni izvedljivi in izvedeni? Ali je trenutni sistem končni stadij, ali pa se bo morda spremenil še na huje, kapitalizem v neofevdalizem, (bolj ali manj uresničena) demokracija pa v nova središča moči in gospostva? Kakšna bo pri tem vloga UI, bo človeka za vedno spremenila ali bo v svojem bistvu ostal isti? Bo UI poslabšala družbene neenakosti ali bo služila kot instrument emancipatorne prakse?

 

Linearnost in ponavljanje

Ali se čas razvija linearno in s tem omogoča pojme kot so napredek, nazadovanje in smoter, ali pa se vrti v ciklih, vrača in ponavlja? V kakšnem in katerem zgodovinskem kontekstu je eno pojmovanje prevladovalo nad drugim? Kako Hannah Arendt razume in analizira premike od cikličnega pojmovanja časa do linearnega in tega, ki je postal mogoč v okviru sodobne družbe? Kakšno vlogo igra krščanstvo v prehodu od cikličnega razumevanja časa do linearnega in kakšno pojmovanje časa gojijo druge religije? Ali se stvari ujete v času, skupaj s časom ponavljajo in večno vračajo? Kako idejo večnega vračanja razume Nietzsche? Kako se posameznikova izkušnja časa umešča v filozofske koncepte linearnosti in cikličnosti in kakšen eksistencialno konotacijo pridobi znotraj teh konceptov? Ali človeška zgodovina po nujnosti napreduje ali se ponavlja v istih ali novih oblikah, in ali sta ti možni alternativi izključujoči? Kako Hegel razume ponavljanje v zgodovini, v navezavi na njegovo tezo o tem, da se velike zgodovinske osebnosti pojavijo dvakrat, in kako heglovo tezo nadgradi Marx? Če se zgodovinske osebnosti ponavljajo prvo v formi tragedije in potem v formi farse, v kakšni formi so se pojavile zgodovinske osebnosti našega časa?