Iluzija je letno izdana revija s prispevki študentov filozofije.

 

Spoštovani svetovni študentariat! Študentsko filozofsko društvo vas ponovno vabi k soustvarjanju revije Iluzija, ki se to leto vrti okoli teme samozavedanja.

Če sledimo argumentaciji, ki jo v svoji knjigi Lockova iznajdba zavesti podaja Etienne Balibar, sta pojma zavesti (consciousness) in samozavedanja (self-consciousness) iznajdba angleškega empirista Johna Locka. Ni trajalo prav dolgo časa, da je pojem samozavedanja doživel plodovito aplikacijo na mnogih področjih: v metafiziki, epistemologiji, etiki, estetiki, psihologiji, socialni filozofiji itn. Pojem se je izkazal za plodnega tako v empiristični kot tudi racionalistični misli, tako na otoku kot tudi na kontinentu, svoj najbolj pester in bogat razvoj pa je po vsej verjetnosti doživel v času nemške klasične filozofije, ki je, izhajajoč iz pojma samozavedanja, izgradila veličastne filozofske sisteme.

Spomnimo se le Kantove slavne opombe iz druge izdaje Kritike čistega uma:

“In tako je sintetična enotnost apercepcije [izvorno samozavedanje] najvišja točka, na katero moramo navezati vso rabo razuma, celo celotno logiko, in v skladu s tem transcendentalno filozofijo, še več, ta zmožnost je razum sam.” (KrV B 133)

Takšen filozofski projekt, ki svoje pojme utemeljuje in navezuje na pojem samozavedanja pa je v pokantovski filozofiji privzel mnoge oblike. Kot gradnja spekulativnih idealističnih sistemov pri Fichteju, mladem Schellingu in Heglu. V poheglovem času se je filozofija samozavedanja nadaljevala v mladoheglovstvu in neokantovstvu, na začetku 20. stoletja pa je postala predmet fenomenoloških analiz v filozofiji Edmunda Husserla. V navezavi na Husserla in nemško klasično filozofijo je filozofijo samozavedanja v svojem obsežnem delu Bit in nič nadaljeval Jean Paul Sartre. Izhajajoč iz analize prvoosebnih stavkov je drugačen pristop k pojmu samozavedanja ponudila analitična filozofija, predvsem v misli Petra Strawsona, Elizabeth Anscombe in Garetha Evansa.

Nič manj inovativni in plodni niso bili kritiki filozofij, ki izhajajo iz pojma samozavedanja. V drugi polovici devetnajstega stoletja so mnogi misleci kritizirali predvsem idealistične ekscese in metafizične spekulacije, ki so se nakopičile okoli tega pojma. Anti-idealistične kritike samozavedanja lahko tako najdemo pri mislecih kot so Marx, Engels ali Nietzsche. Vprašanje samozavedanje postane še bolj zapleteno v dvajsetem stoletju z Martinom Heideggrom, ki s svojo tubitjo predlaga nov način razumevanja človeške subjektivnosti - je to še zmerom samozavedanje? Izhajajoč iz lingvistike je v drugi polovici dvajsetega stoletja nove temelje filozofije in humanistike poskušal postaviti strukturalizem in poststrukturalizem, pogosto kritičen do metafizične in subjektivistične dediščine filozofij samozavedanja. Danes pa največje kritike filozofij samozavedanja po vsej verjetnosti najdemo v spekulativnem realizmu in različnih novih materializmih.

Skratka, temi samozavedanja se lahko približamo z mnogih strani - temo lahko obravnamo pozitivno ali negativno, sistematično ali zgodovinsko, analitično ali fenomenološko, metafizično ali anti-metafizično, naturalistično ali transcendentalno itn. itn. Vabljeni k pisanju!

Naprošamo vas, da svoje prispevke pošljete do 30. 9. 2019 na naslov sfddrustvo@gmail.com. Pisni sestavek naj obsega od 5 do 25 strani čistega teksta v pisavi Times New Roman, velikost 12, razmik med vrsticami 1,5. Citiranje naj bo sprotno in v obliki Chicago Style: https://owl.purdue.edu/.../cmos.../general_format.html. Vaša filozofska praksa pisanja bo ovrednotena v obliki cobiss akreditirane objave.