Na letošnjem filozofskem maratonu, naslovljenem Filozofija in religija, boste lahko poslušali naslednje prispevke: 
 

Nika Fabjan

Primerjava Spinozovega panteizma in krščanskega teizma 

Prispevek obravnava Spinozovo filozofijo, osredotočeno na panteizem in enotnost Boga z naravo (Deus sive natura). Spinoza Boga razume kot vseobsegajočo substanco, ki ni ločena od narave, ampak je z njo istovetna. Njegov panteizem poudarja, da je vse, kar obstaja, del ene same resničnosti, Boga ali narave, ki deluje brez cilja ali namena, ampak po nujnosti. Spinoza prevzema in razvija Descartesovo filozofijo, a se oddaljuje od njegovega dualizma, saj trdi, da obstaja le ena substanca, ki ima nešteto atributov – to je Bog ali narava. V Etiki Boga predstavlja skozi matematično-logični sistem definicij in aksiomov, kar odraža vpliv časa znanstvenih in matematičnih odkritij. Spinozov monizem je tako ključnega pomena, saj vse atribute obstoja pripisuje eni substanci, kar ga ločuje od drugih mislecev tistega časa. V zadnjem delu prispevka obravnavam panteizem kot alternativo krščanskemu teizmu. Panteizem ponuja preprostejšo, bolj racionalno in konsistentno filozofijo, ki je združljiva z naravoslovjem in drugimi neteističnimi religijami. Prav tako poudarja panteistično spoštovanje narave in odsotnost hierarhičnih verskih institucij, kar vodi k drugačnemu dojemanju sveta in človekove svobode. 

Ključne besede: kartezijanstvo, monizem, dualizem, panteizem, Bog ali narava

 

Nejc Kralj

Religija kot proizvod razredne družbe

Prispevek se bo posvečal nekaterim vidikom marksističnega pogleda na religijo. Najprej si bomo ogledali zasnovo teorije religije, kakršne najdemo v Nemški ideologiji, kjer med drugim nastopa kot posledica nastopa razredne družbe. V tej namreč pride do delitve delitve dela na ročno in umsko delo, pri čemer slednje dobi domnevno vodilno vlogo v zgodovini, ter se deloma celo pozunanji v konceptih, kot je duh. Dalje bomo videli, da se pri zrelem Marxu, ki kritiko religije opušča v prid kritike politične ekonomije, ta pristop ne izgubi, temveč se v usmeri v kritiko blagovnega fetišizma kot religiozne forme, ki preveva kapitalistična družbena razmerja. Marksistični nazor bomo nato poskusili nadgraditi s pomočjo teorij ruskega revolucionarja Aleksandra Bogdanova in poskušali pokazati, kako se pojmi duše in Boga razvijejo iz avtoritarne vloge umskega dela v zgodnejših razrednih družbah. Na koncu si bomo še s primeri iz različnih obdobij kapitalizma ogledali, kako se vloga religioznega mišljenja ohranja in spreminja tudi v sodobnem času.

Ključne besede: delo, razred, fetišizem, duša, marksizem

 

Robert Kralj

»Oh, nesrečni greh«: fenomenologija zla pri Julijani iz Norwicha  

Julijana iz Norwicha (1342–1416) velja za prvo žensko, ki je pisala v angleškem jeziku. Njeno delo Razodetja Božje ljubezni nas osupne s svojo izvirnostjo in radikalnostjo. Zanimanje zanjo se je v zadnjih desetletjih na področju literature, filozofije in teologije  znatno povečalo. Julijanino pojmovanje zla in greha se po marsičem razlikuje od konvencionalnih srednjeveških pojmovanj, ki zvečine temeljijo na klasični teoriji satisfakcije. Sooča se namreč s temeljnim nasprotjem med anzelmovsko paradigmo, po kateri je Kristus s svojo žrtvijo na križu zadostil za človeške grehe in s tem obnovil Božjo čast, ki je bila z grehom izgubljena, in med tem, kar ji je bilo razodeto prek neposredne mistične izkušnje, namreč da Bog na človeštvo ni jezen niti ni izgubil časti zaradi človekovega padca. Poleg pomembnim odlomkom v njenem besedilu bomo v svoji analizi posebno pozornost namenili Julijanini priliki o gospodarju in služabniku, ki je ključnega pomena za razumevanje odnosa med Bogom in človekom in ki s svojo drznostjo spodkopava konvencionalne modele odrešenja.  

Ključne besede: greh, zlo, teorija satisfakcije, odrešenje, Božja ljubezen

 

dr. Tadej Rifel

Bogočloveškost človeka

Na podlagi ruskih religioznih mislecev (Solovjov, Berdjajev, Frank) bo v prispevku predstavljena ideja bogočloveštva kot izvirnega doprinosa krščanskega filozofskega izročila, ki sega vse do patrističnih časov. Že tedaj so namreč misleci predvsem na podlagi platonske tradicije razvili idejo o tako imenovanem notranjem človeku, ki se pojavi tudi pri apostolu Pavlu. Po krščanskem razumevanju odnosa med Bogom in človekom, se je Bog v Jezusu Kristusu učlovečil, da bi se lahko človek naposled pobožil. Ta temeljni princip ima daljnosežne posledice za razumevanje človekovega dostojanstva in njegovega poslanstva na tem svetu.

Vladimir Solovjov je svojo vizijo kozmične in svetovne zgodovine med drugim predstavil v Predavanjih o bogočloveštvu. Nikolaj Berdjajev je bogočloveštvo povezal s človekovo ustvarjalno močjo. Semjon Frank pa je zasnoval svojevrstno antropologijo, ki v temelj postavlja idejo bogočloveškosti človeka.

Rusko religiozno tradicijo znotraj filozofskih razmislekov o svetu, Bogu in človeku se da povezati tudi s sodobnejšimi fenomenološkimi pristo, na primer s knjigo Michela Henryja Jaz sem resnica: k filozofiji krščanstva in z opusom slovenskega filozofa Gorazda Kocijančiča.

Ključne besede: bogočloveštvo, bogočloveškost, Vladimir Solovjov, Nikolaj Berdjajev, Semjon Frank

 

Domen Dimovski

Transcendenca v filmski izkušnji

Na podlagi teorije konceptualnih metafor bom predstavil idejo Boga in božanskega kot koncept, pri čemer se bom navezal na to, kako filmska umetnost upodablja in obravnava duhovne ali religiozne tematike. Poleg omembe tradicionalnih metafor Boga se bom osredotočil na koncept transcendence kot izkustva nečesa, kar presega vsakdanje zaznavanje in razumevanja sveta. Raziskoval bom fenomenološko razmerje med imanenco in transcendenco predvsem v relaciji do tega, kako filmi poskušajo upodobiti izkušnjo ekstatičnosti in drugosti ter ustvariti doživetja, ki presegajo racionalno razumevanje. Ker filmska umetnost ni odvisna zgolj od verbalnega izražanja, temveč v veliki meri od čutnega in emocionalnega odziva gledalca, je tukaj še posebej zanimiva, ker ji uspe prebiti meje racionalnega diskurza in omogočiti dostop do izkušenj, ki jih običajno povezujemo z religijo in duhovnostjo. Opisal bom nekaj možnih strategij, s katerimi filmi na gledalčevem živetem telesu vzbudijo pomen in smisel transcendentalne izkušnje ter preučil, kako film postane sredstvo za izražanje neizrekljivega – tiste (božanske) resničnosti, ki je onkraj jezika. V razmisleku o filmu in religiji se bom oprl na filme, kot so Trpljenje device Orleanske (Carl Dreyer, 1928), The Song of Bernadette (Henry King, 1943), Dnevnik podeželskega župnika (Robert Bresson, 1951), Ogrinjalo (Henry Koster, 1953), Babetina gostija (Gabriel Axel, 1987).

ključne besede: transcendenca, imanenca, utelešenost, film, fenomenologija

 

dr. Marko Markič

Razmerje volje in transcendence v Vebrovi Knjigi o Bogu: eksistencialno-ontološka interpretacija

Eno osrednjih tem Vebrove filozofije predstavlja problem, kako je lahko transcendenca pristojno izkustveno dana za svobodni subjekt, če naj bi ga ravno načelno transcendirala. To vprašanje lahko artikuliramo tudi kot problem razmerja volje in transcendence, v kontekstu krščanske teologije pa se javlja kot problem razmerja volje in milosti. France Veber se temu problemu izrecno posveti v svoji knjigi o Avguštinu, najbolj razvito analizo volje in transcendence pa najdemo v njegovi Knjigi o Bogu, in sicer v tako imenovani »vrednostni poti«. V njej Veber razvija povsem fenomenološko analizo strukture odnosa težnje k transcendenci, ki se osredotoča na to, kako se transcendenca sama kaže v okviru te težnje. Na podlagi analize Vebrove »vrednostne poti« podajam interpretacijo, po kateri lahko odnos volje in transcendence razumemo kot izvorno enotnost volje v njuni dinamični korelacijski strukturi svobodne težnje in problematično zadanega nagovora, ki zato nujno vključuje refleksivni odnos do same sebe. Odnos do transcendence se lahko dogaja le na način, da vključuje odnos do težnje k transcendenci. Ker pa je ta težnja problematična, se pravi načelno zadana, vendar nikoli izpolnjena, je odnos do transcendence sam lahko le problematično zadan. Korelacija njunih značajev pa sestoji v tem, da sta tako težnja k transcendenci kot transcendenca sama obe nepredmetni, in v tem vidiku absolutno edinstveni oz. neprimerljivi. V tem pa leži tudi njuna izvorna enotnost, saj lahko le absolutno edinstvena težnja zadeva absolutno edinstvenost transcendence. Ustrezno je treba reinterpretirati tudi Vebrov pojem transcendence kot akta praistinitosti, ki ga Veber pridobi z neveljavnim sklepanjem in z istinitostjo transcendence razumeti samo to izvorno enotnost.

Ključne besede: France Veber, transcendenca, istinitost, volja, svoboda

 

Marko Miočić

Oris nekaterih posledic krščanskega ateizma po Žižku

Slavoj Žižek v delu Krščanski ateizem zagovarja, da pot do ateizma ne vodi proč od religije, temveč skoznjo, pri čemer tudi tu sledi Heglu in pojasni, zakaj je prav krščanstvo najprimernejši medij ateističnega samoizoblikovanja. Po tej tezi na križu ne umre tostranski zastopnik Boga, temveč sam Bog onstranstva, ki s tem povzroči vznik Svetega duha, skupnosti, ki še naprej vzdržuje krščansko vero, ne da bi se morala sklicevati na neko transcendentno točko. S tem Žižek postavi temelje, iz katerih nadalje vzniknejo številne posledice za naše dojemanje religije, kapitalistične ekonomije in človeške duševnosti. Nekaj posledic mogoče misliti skozi dejstvo, da je Freud religijo označil za množično nevrozo. To nemara predstavlja preobrat laične predstave, po kateri menimo, da so ravno krščanske (ali sploh verske) vrednote motor nevroz. Freud, ateist, pa je bil hkrati odločen nasprotnik teženj po odpravi civilizacijskih prepovedi, saj jih je prepoznal kot ključne za obstoj civilizacije in družbene vezi. Prispevek bo tako poleg predstavitve teoretskega okvira predstavljal tudi poskus mišljenja nekaterih posledic krščanskoateističnega pristopa k problematiki nelagodja v kulturi.

Ključne besede: Slavoj Žižek, Sigmund Freud, krščanstvo, nevroza, krščanski ateizem

 

Primož Vidovič

Tujci v lastni hiši: sodobna duhovnost kot ideološka samoodtujitev

V Sloveniji priročniki za samopomoč rastejo kot gobe po dežju. Pišejo jih zdravniki, pišejo jih župniki, strokovnjaki in šarlatani, politiki in oglaševalci, in skoraj ga ni estradnika, ki nam v popularnih oddajah ali na socialnih omrežjih ne bi imel deliti kakega nasveta, kako je treba »delati na sebi«, da bomo »osebno zrasli«. Samoizboljševanje je tako rekoč zapovedano – sprva v osebnem življenju, zdaj že v službi. Ob navidezni dobrodušnosti industrije sreče pa potrošniki spregledamo, da je že zdavnaj nehala služiti rasti človeka, marveč le še utrjuje omejeno miselnost časa. Kritična ost dela na sebi je otopela in izrodilo se je v cenen nadomestek religioznosti, ki povečuje vse večji iracionalizem. V prispevku obravnavam sodobno samopomočništvo, zlasti v slovenskem prostoru, in izpostavljam, kako se v njem navidez nedolžni moralni perfekcionizem prepleta z ideologijo, izvorno filozofski moment duhovne rasti pa postane orodje religioznega fundamentalizma.

Tehnologije sebstva, potvorjene v priročnikih današnjih gurujev, imajo dolgo brado, segajočo tja do antične filozofije, ki jo je filolog Pierre Hadot pojmoval kot duhovno vajo in način življenja. V tej luči kontekstualiziram sodobne prakse, s poudarkom na dogmatičnosti, ki v prepletu s trenutnim družbenim ustrojem vodi v uničujoče stremenje za popolnostjo. Namesto da bi našli pristni jaz, se od sebe odtujimo. Zmota, ki jo vidim za tem potekom, je težnja po pozitivnem opredeljevanju človekovega bistva. Kot alternativo predlagam filozofskoantropološki pristop, ki sicer sprejema potrebo po takšnem delu na sebi in po religioznosti, vendar nanjo odgovarja s filozofsko dialektiko, ki človekovo bistvo vidi v njegovi odprtosti, rast pa v odpiranju.

Ključne besede: samopomoč, sreča, odtujenost, ideologija, antropologija 

 

Tinkara Parkelj Tihelj

Vpliv religioznih prepričanj v slovenski zdravniški etiki 

O evtanaziji se v Sloveniji razpravlja že kar nekaj let. Zagovorniki in nasprotniki so v tem času nanizali lepo število razprav, argumentov, trditev. Ogledali si bomo argumente za in proti, ki smo jih lahko zasledili v našem prostoru ter ugotavljali ali imajo argumenti proti kakšno povezavo s krščanskim dojemanjem te tematike. Ustavili se bomo tudi pri razpravi o abortusu, ki je v Sloveniji potekala ob sprejetju pravice do abortusa v ustavo ter poiskali morebitne vzporednice z razpravo o evtanaziji. V zadnjem letu smo imeli v Sloveniji tudi posvetovalni referendum, ki je pokazal, da smo državljanke in državljani Slovenije v večji meri naklonjeni uzakonitvi evtanazije (oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja). Izid tega referenduma je katoliški cerkvi zadal precejšen udarec, saj se je pokazalo, da nekateri verniki ne sledijo nauku Cerkve. 

Ključne besede: zdravniška etika, evtanazija, pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, abortus

 

Urška Jenčič

Grešni kozel

V prispevku naslavljam vprašanje povezave nasilja in religioznosti skozi prizmo teorije mehanizma »grešnega kozla« Renéja Girarda. Girard prevzame stališče, da družba temelji na religiji in simbolni mreži povezani z njo. Kar njegovo teorijo dela posebno, je, da v središče začetka človeštva in na začetek simbolnega sistema, kulture in religije postavi dogodek nasilja nad naključno žrtvijo (»ustanovni umor«). Nasilje je posledica mimetične želje, ki privede do strahu pred indiferenciacijo in do mimetične krize – je posledica strahu pred nadomestljivostjo, neločljivostjo, enakostjo in izbrisom, saj nerazlikovanje ogroža simbolni red. Religija je torej odgovor na nasilje – mit zakriva resnico o tem, da simbolni red temelji na nedolžni žrtvi. Grešni kozel – substitut – je središčna točka simbolnega sistema. Izkaže pa se, da žrtev nikoli ni izbrana povsem naključno, saj jo razpoložljivo za izbiro naredi že vnaprejšnja izključenost iz skupnosti. Ta »naključno« izbrana žrtev je nadomestna in nedolžna, vendar jo skupnost povsem odkrito razume kot vir zla in kaosa – ne prepozna torej njene nedolžnosti. To je za Girarda značilnost religioznosti do krščanstva, ki vpelje pomemben prelom v zgodovini religioznosti: krščanstvo oziroma evangeliji so po Girardu razodetje resnice o tem, da je žrtev nedolžna. Žrtvovanje prisotno v krščanstvu bi lahko v nasprotju z mehanizmom grešnega kozla označili kot »žrtveno jagnje«, »jagnje božje« ali samožrtvovanje. S pojavom krščanstva pa figura grešnega kozla ni nehala obstajati. Tako na individualni kot kolektivni ravni pojav vztraja v številnih oblikah izključevanja in nasilja, uperjenega proti tistim, ki so označeni kot nevarni, tuji ali drugačni, kot ogrožajoči do skupnosti, posameznika, ideala …

Ključne besede: nasilje, žrtvovanje, mimesis, nadomestek, želja

 

Natalija Tanić

Razmerje duše in telesa v pravoslavni teologiji in kartezijanskem dualizmu: problematika kremiranja skozi učenja vladike Nikolaja Velimirovića in Renéja Descartesa

Postopek kremiranja v pravoslavni teologiji predstavlja eno izmed najbolj aktualnih in hkrati najbolj problematičnih tem, o kateri se že desetletja veliko govori po vsem svetu. Znani duhovniki pravoslavja so skozi cerkvene dogme, ki so bile osnova njihovih učenj in delovanj, tako v preteklosti kot tudi danes, poudarjali pomembnost edinstva duše in telesa ter s tem močno nasprotovali kakršnikoli obliki uničevanja človeškega telesa. V skladu s tem bodo v prispevku analizirana stališča vladike Nikolaja Velimirovića, enega izmed najbolj vplivnih pravoslavnih teologov v Srbiji, ki je svoja pisana dela že od doktorske disertacije z naslovom Vera v Kristusovo vstajanje kot temeljna dogma Apostolske Cerkve posvetil preučevanju življenja po smrti skozi tako imenovano ponovno vstajenje (srb. vaskrsenje). Po drugi strani pa bodo izpostavljena stališča predstavnika kartezijanskega dualizma, filozofa Renéja Descartesa, ki je v svojih raziskavah tudi analiziral odnos duše in telesa, vendar skozi tolmačenje, ki se bistveno razlikuje od Velimirovićevega. Descartes je poudarjal neodvisen obstoj duše od telesa, ki ga je definiral kot fizično materijo, ki po smrti propade. Slednji Descartesov vidik je v nasprotju z Velimirovićevo tezo o integraciji duše in telesa v enovito celoto v večnem življenju. Na podlagi primerjalne analize sekundarnih virov bodo v prvem, teoretskem delu prispevka izpostavljene ključne podobnosti in razlike med teološkimi in filozofskimi pogledi Velimirovića in Descartesa, potem pa bodo te aplicirane na konkreten primer kremiranja v pravoslavni cerkvi, ki je še vedno predmet različnih razprav – tako z vidika znanosti, kot tudi z vidika religije. 

Ključne besede: pravoslavna teologija, kartezijanski dualizem, kremiranje, razmerje duše in telesa

 

Prof. dr. Jana S. Rošker

Transkulturna sublacija časa: razmerje med prihodnostjo in resničnostjo v Avguštinovih Izpovedih in v moističnem kanonu

V tem predavanju si bomo pobliže ogledali dve različni videnji razmerja med prihodnostjo in resničnostjo. Skozi to optiko bomo integracijo teologije in filozofije, kakršno si je v svojih delih zamislil sv. Avguštin, postavili v dialektičen in konstruktiven dialog s pragmatičnimi izhodišči moistične šole kitajske semantične logike. Avguštinovo videnje prihodnosti je pomemben del njegove splošne zasnove časa, v kateri je poudaril kontrast med bivanjem znotraj časa na eni strani, in Božjo večnostjo na drugi. Moisti pa so v svojih študijah izhajali iz razlikovanja med empirično (omejeno) in transcendentno (neomejeno) dimenzijo časa. Oba idejna sistema, tako Avguštinov kot tudi moistični, vidita prihodnost kot nekaj v resničnosti neobstoječega. A medtem ko je ta predpostavka pri Avguštinu povezana s tezo, po kateri je resnična samo sedanjost, tvori ista ideja pri moistih del sfere možnosti, primerljive z Aristotelovo idejo potencialnega. Z metodo transkulturne sublacije bomo obe ideji postavili v razmerje vzajemne komplementarnosti. Prav povezava moističnega, strogo utilitarističnega razumevanja prihodnosti z metafizičnimi načeli, ki jih najdemo v duhovni konceptualizaciji časa in realnosti pri sv. Avguštinu, lahko pojmovanju prihodnosti podeli nov pomen in preseže njegov formalni okvir. V takšnem pogledu se potencialnost prihodnosti ne razkriva zgolj skozi principe koristnosti, temveč tudi skozi etična načela.

Ključne besede: transkulturna sublacija, primerjalna filozofija, koncept časa, prihodnost, resničnost

 

Maj Bijol

Heglova mitologija

Skozi analizo daoizma in Heglove filozofije lahko doženemo, zakaj filozofija še ni presegla mitologije – ni še namreč razjasnila mitološkega misticizma. Aksiomi realnosti so poglaviten cilj tako mitologije kot filozofije, ampak s ključno razliko, četudi oboje želi obsegati z celoto. Mitologije so holistične, čeprav sistem kot tak ne pozna aksiomov, na katerih je osnovan, saj je vedenje aksiomov odvisno od posameznika, ki udejanja mitologijo. Posledično izpadejo kot nedostopna mistika. Kako naj sami jahamo veter, če ne poznamo Daa Lie Zija? Brez individualnega udejanjanja se ne moremo prepričati o resnici rumenega cesarja, ki nikoli ni umrl, ker nikoli ni živel. Heglova filozofija ima za svoj cilj enake aksiome, ampak pod imenom absoluti. Njegov sistem se začne z filozofijo duha, ki pripravlja subjekt do znanja absolutov – od koder se lahko šele začne filozofija kot resnična veda. Nenaključno je prav to »mitologija filozofije«; Fenomenologija duha se ponekod izrecno naslanja na vir golega izkustva in je formalno mitologija, saj je vedenje absolutov odvisno od subjekta. Ključna razlika je, da je ta univerzalen in je tako njegovo vedenje neodvisno od posameznika. Hegel trdi, da filozofija kot resnična veda pozna svoja absolute in ima istočasno holizem mitologije. Filozofija bo presegla mitologijo šele tedaj, ko bo epistemološki potencial mitologij, ki se bo do tedaj skrival v misticizmu, popolnoma aktualiziran v filozofiji. Takrat bomo vedeli, česa Lao Tse ni mogel zapisati v Daodejing, kajti »resničnega daa se ne da izreči«.

Ključne besede: Hegel, daoizem, misticizem, mitologija, aksiom

 

Zigi Omerzel

Mistika in religija v redu Naqshabandiyya

Skozi analizo naukov sufijskega redu Naqshabandiyya bom izpostavila razliko med religijo in mistiko ter razjasnila dinamiko obeh pojmov. Pomembno vlogo pri tem igra trenutno stanje reda, saj je hkrati izredno razširjen po zahodu ter v stanju regresije. Moja analiza tako ne bo historična, ampak bo objasnila aktualno stanje mistike ter izvirala tako iz teorije kot iz osebnih stikov s člani redu. Ker mistika ponavadi nastopi v kontekstu religije, to daje vtis njune popolne soodvisnosti ali celo enakosti. Vse religije izvirajo iz mističnega posameznika (preroka), zato predstavljajo eno izmed poti nazaj k mističnemu izkustvu. Ne gre pa za isti fenomen. O dveh vidikih religioznega so pisali že sufiji, ki so govorili o razliki med pravičnim in dovršenim življenjem – prvo, živeč po pravilih, drugo povsem duhovno, ki gre navzkriž z dogmo. Religija sama po sebi ne zadošča, saj ima drugačni končni cilj kot mistika: to delitev jasno vidimo na primeru Islama prav zaradi dogmatizma Kor'ana. »Muslim« etimološko izvira iz »predati, podrediti se« Bogu. Ta podreditev je cilj religije. Cilj mistike pa ni biti podrejen, ampak biti eno s tem, kar lahko imenujemo Bog. Mistika je lahko le in concreto v praksi specifičnega posameznika. Od tod pomembnost primarnega vira spoznanja, mojstra, ki ga v Naqshbandi tradiciji predstavlja veliki šejk, ki mu je znana »vzvišena skrivnost«. To poseduje le en posameznik naenkrat, ki jo je nato predal nasledniku v tako imenovani zlati verigi, ki naj bi segala od preroka do leta 2016, ko je umrl poslednji veliki šejk. Iz mistike nastane religija, ko ni več dostopa do primarnega vira in se izkustvo dogmatizira.

Ključne besede: mistika, sufizem, dogma, ezoterično, islam

 

Nika Herček 

Brutalizem kot sakralna arhitektura par excellence

V mnogoplastno polje religije se bom podala preko pretresa sakralne arhitekture, ki v religioznem diskurzu služi kot nadvse perspektivna goriščna točka. Kakor religija sama tudi ona svojevrstno udomačuje brezmejni prostor in neskončni čas ter ponuja odgovore na mnoga vprašanja v zvezi s človeško eksistenco. Iztočnica razmisleka leži v preseku kritike okularnega centrizma, ki zahodno filozofsko tradicijo prežema vse od Heraklita do Sloterdijka, in teoretske artikulacije sakralnega. Predstavila bom teološko pozicijo (Debevec, Raia, Mansour), ki priznava kriterije tako imenovanih pravilnih bogoslužnih kompleksov. Ti naj bi kot čutno zaznavna reprezentacija metafizičnega sledili smernicam liturgije in – zlasti vizualno – simbolizirati esenco svetih besedil. Prevpraševanje te esence in hkratno branje Pallasmaajeve arhitekturne fenomenologije napravi prostor za Bachelardovo polifonijo čutov, ki pa ima nepovratne posledice za pojmovanje sakralne arhitekture. Kot odziv je v začetku druge polovice prejšnjega stoletja vzklilo obilo avantgardnih arhitekturnih gibanj (Bauhaus, (eko-)brutalizem, modernizem), ki so svoj odklon najjasneje nakazala prav na tem področju. Teoretsko izpeljavo bom nadalje ponazorila z nekaj primerki sakralnih objektov, pri čemer se bom osredotočila na območje vzhodne Evrope in nekdanje Jugoslavije ter predstavila tezo – ali niso nemara prav tovrstni primeri bogoslužni kompleksi par excellence?  

Ključne besede: sakralna arhitektura, brutalizem, taktilnost, okularni centrizem, krščanska umetnost

 

Kajetan Škraban

Fantomski ateizem 17. stoletja

Novoveški filozofski ateizem predstavlja določen paradoks. Čeprav je do leta 1700 ohranjenih malo izrecnih ateističnih spisov, je grožnja ateizma v filozofiji vseprisotna. Še posebej izstopa 17. stoletje: prvi ohranjeni ateistični spis (Theophrastus redivivus) datiramo šele nekje v sredino tega stoletja, vendar je obsodba ateizma doletela tako rekoč vsako novo filozofijo. Poleg tega je izšlo veliko število spisov, ki rušijo ateistične argumente, ki jih v ohranjeni literaturi ni zagovarjal nihče. Obtožbe ateizma dalje letijo tudi na tiste, ki so ga želeli pobijati sami: Descartes se v svojem nagovoru teologom, ki stoji pred Meditacijami, zaveže poraziti »brezbožce«, nato pa tekom Meditacij (če upoštevamo še Druge odgovore) božji obstoj dokaže kar trikrat: in vendar ga je zadela obtožba ateizma. Enako velja za Henryja Mora ter mnoge druge, med drugim – morda nekoliko bolj razumljivo – predvsem Spinozo, ki je konec 17. in v začetku 18. stoletja postal pregovorni ateist, čeprav je njegova filozofija gradila prav na pojmu ene same substance ali Boga.

V predavanju si bomo ogledali pojem fantomskega ateizma: torej obtožbe brezbožnosti, ki so zadele filozofe, ki so, sodeč po vsem, kar vemo, obstoj Boga zagovarjali tako v svoji filozofiji kot v svojem zasebnem življenju. Pri fantomskem ateizmu gre skoraj v celoti za filozofski problem: prvič, rodijo se iz notranjega razvoja filozofskih pojmov novoveške filozofije in ne – kot v dejanskih ateističnih spisih – kot ponovitev antičnih ali skeptiških argumentov; in drugič, obtožbe ateizma v veliki večini prihajajo iz filozofskih krogov in ne – kot se glasi pogost predsodek – od posvetnih ali cerkvenih avtoritet.

Ključne besede: novi vek, fantomski ateizem, Bog, Descartes, Spinoza

 

Andraž Levstek

Taboritsko gibanje in razredna pogojenost religije

Religija in ideologija sta med seboj konceptualno tesno povezana. Večino svetovne zgodovine je vladajoča religija predstavljala osnovo ideologije vladajočega razreda. Poenotena ideološka sestava vladajoče religije pa lahko pogosto zakrije mnogoterost različnih religioznih praks in interpretacij te osnovne sestave, ki izhajajo iz različnih razrednih karakteristik verujočih slojev. Tako je religiozni okvir pogosto zapolnil ideološke potrebe obeh strani razrednega boja. Ravno različnost teh razredno oblikovanih religij, ki so uradno enotna religija, nam prikaže dinamike tvorbe ideologije ter verskih praks izven ideoloških aparatov vladajočega razreda. Za primer takega fenomena bo v prispevku analiziran primer taboritskega gibanja, radikalne različice husitske vere, ki je nastala v kontekstu bohemskih razrednih bojev in družbenih konfliktov zgodnjega 15. stoletja, še preden je protestantizem široko razprl krščanstvo novim reinterpretacijam in restrukturacijam, ki so izbruhnile iz tlečih razrednih konfliktov 16. stoletja. Husitska vera si je z vladajočim katolištvom, proti kateremu se je borila, delila simbolno terminologijo, a v drugačni ideološki zasnovi. 

Ključne besede: religija, husitsko gibanje, taboriti, ideologija, razredni boj

 

Prof. dr. Borut Ošlaj

Religija filozofije

Pojem filozofije poznamo razmeroma dobro; njegov smisel in pomen nekoliko manj. Nekaj podobnega velja za pojem religije; vendar pa zanjo še bolj kot za filozofijo lahko trdimo, da so njene semantične posebnosti in individualne ter družbene razsežnosti še v večji meri kontroverzne. Kljub njunemu napetostnemu razmerju in semantični odprtosti obeh, se zdi, da je filozofija o religiji povedala že vse, kar je bilo o njej možno smiselno in utemeljeno povedati. Kaj pa če obrnemo njuno tradicionalno razmerje in iz filozofije naredimo predmet, iz religije pa pot in način razumevanja in udejanjanja filozofije? Je to zgolj času neprimerna pojmovna akrobatika ali priložnost potegniti filozofijo iz nekaterih akademskih pasti? Naslov predavanja »Religija filozofije« morda deluje provokativno, vendar je njegova vsebina prej kot apologija nekega nenavadnega razmerja miselna vaja, ki želi preveriti in pretresti razloge in argumente za možnosti drugačnega razumevanja filozofije. Pri tem se bomo ozrli v zgodovino filozofije in njen nastanek, kratko nagovorili posebnosti azijskih filozofij, premislili prelom med mitom (religijo) in filozofijo ter njegove posledice ne le za razvoj filozofije same, temveč tudi za družbo, in končno kritično pretresli priložnosti in nevarnosti sprevrnitve njunega tradicionalnega razmerja.

Ključne besede: filozofija religije, religija filozofije, udejanjanje filozofije, priložnosti, nevarnosti

 

Alena Granda, Maks Novak, Miloš Puđa, Sara Svati Sharan

Smrt boga in otrok: klerofašizem v času sekularizma

V restavraciji kapitalizma na Slovenskem so v družbi spet priplavali reakcionarni elementi! Eden izmed njih je mračnjaško mrakozverstvo frakcije rimokatoliške cerkve, ki ga danes imenujemo »pohod za življenje« in si za ključni cilj svojega gibanja zastavlja ponovno popredmetenje ženskih teles. Ozrle_i se bomo na zgodovinski izvor mračnjaštva, vznik koncepta tako imenovane »svetosti življenja« in rekontekstualizirale_i v kontekstu sodobnega socialističnega feminističnega gibanja. 

Tovrstna nazadnjaška gibanja se najprej prerodijo v razkroju fevdalne družbe: nesplavljeni vampir kapitalizma je izsesal kri čarovnic in kmetic ter na življenjski sili tlačenih zgradil kapitalistični patriarhat! Rdečo nit kapitalističnega patriarhata bomo izsledile_i vse do leta 1974, ko smo imele_i v socialistični preteklosti končno v ustavo zapisane reproduktivne pravice. Z restavracijo kapitalizma pa se vračajo temne sile: tako imenovani »prolajferji« kot sluge imperializma in finančnega kapitala najtemnejše imperialistične sile ZDA in Vatikana. Poskusi omejevanja reproduktivnih pravic nas vodijo nazaj v predpreteklost, nazaj v ponižanje našega dostojanstva.

V predavanju bomo svoje dostojanstvo povzdignile_i tja, kamor spada: v revolucionarno vrenje!

Ključne besede: klerofašizem, rimokatoliška cerkev, popredmetenje teles, abortus, reproduktivne pravice

 

Bruno Šonc

Engelsova obravnava zgodnjega krščanstva 

V spisu Prispevek k zgodovini prakrščanstva (1895) Engels zapiše, da je socializem ob koncu antike obstajal in prišel do izraza v krščanstvu. Kot pravi, se vzporednost obeh zgodovinskih pojavov – krščanstva in proletarskega socializma – kaže v številnih skupnih potezah, s ključno razliko, da krščanstvo »ni hotelo doseči preobrazbe družbe na tem svetu, temveč v onem, v nebesih, v večnem življenju po smrti«. V svojem razvoju je krščanstvo ideal nebeškega kraljestva na zemlji preneslo v onostranstvo in enakost kot realno družbeno zahtevo pretvorilo v enakost pred Bogom. Namen pričujočega prispevka je predstavitev Engelsove historično-materialistične obravnave zgodnjega krščanstva in njegove postopne vključitve v institucije razredne družbe. V svoji obravnavi Engels s pomočjo Bauerjeve kritike novozaveznih besedil pokaže, da krščanstvo grško-rimskemu svetu ni bilo vsiljeno od zunaj, temveč je nastalo kot njegov notranji proizvod. Engels naposled izpostavi značilnosti krščanstva in materialne okoliščine, v katerih je lahko – v nasprotju z njegovim prvotnim značajem – postalo religija, ki je kar najbolj ustrezala tedanji družbi.

Ključne besede: Friedrich Engels, zgodovina, krščanstvo, mladoheglovci, Bruno Bauer

 

Jara Gostinčar 

Simone Weil, med misticizmom in politično prakso 

Progresivna politična prizadevanja in boji se navadno distancirajo od religije ali pa zoper njo nastopajo še ostreje in se vzpostavljajo prav v opoziciji z verskimi ideologijami. Distanca med drugim izhaja iz načela, ki je znano tudi v marksistični misli, da mora politika vznikati iz realnosti, jo nazadnje spremeniti ter da tako opredeljena, izključuje vsakršen misticizem. Simone Weil je mislica, ki je bila zmožna nakazati redko vez med vzvišeno sfero svetega in vsakdanjimi političnimi prizadevanji. Filozofijo je uporabljala kot sredstvo za artkuliranje te unije. Njena opredelitev trpljenja, ki nas tako v lastnih, kakor v očeh drugih oropa vsakršnega dostojanstva, ob enem pa zbliža z najvišjim dobrim, je izhodišče za etiko, utemeljeno na sočutju in dolžnostih ter za formulacijo političnih zahtev, ki bi odpravile nepravična družbena razmerja. Tako v svojem stvarnem pisanju o socialni sferi kakor v svojem poudarjanju vzvišenega in molitve si prizadeva za osvoboditev. Je torej razmerje med radikalnimi političnimi prizadevanji in religijo mogoče misliti drugače kakor v opoziciji? Kako lahko ortodoksija podpre progresivne cilje?

Ključne besede: politični boji in religija, Simone Weil, trpljenje, etika dolžnosti, osvoboditev

 

Martin Norčič 

Čarovnice s socialnih omrežij in razvoj spiritualističnih gibanj

V svojem prispevku se bom osredotočal na pojav modernega poganstva, predvsem na moderne poganske skupnosti, ki delujejo na socialnih omrežjih in internetu nasploh. Govoril bom o tem, v kolikšni meri je to gibanje nadaljevanje new age gibanja iz 20. stoletja in posledično ideologij kakršna je teozofija, ter o tem če je o njem možno govoriti kot o religiji, kar bom ugotavljal predvsem skozi primerjave s krščanstvom. Nato bom analiziral še možne politične, ekonomske in druge vzroke, med njimi nedvomno nacionalizem, ki so lahko odgovorni za renesanso poganstva v zadnjih letih. V prispevku bodo obravnavane tudi notranje delitve tega gibanja na različne skupine, kakršna je wicca. Takšen pregled modernega poganstva nam namreč ne omogoča samo večjega razumevanja razvoja spiritualističnih gibanj in vpliva različnih faktorjev na njih, temveč tudi vpogled v razvoj in zgodnje dni religij na sploh. Tudi današnje svetovne religije so bile namreč nekdaj rastoča in pogosto kaotična verska gibanja, ki so v marsičem podobne moderne poganskemu gibanju. Zato je spremljanje tega lahko veliko bolj poučno in koristno za razvoj našega lastnega razumevanja verskih prepričanj, kot se morda to zdi na prvi pogled.

Ključne besede: poganstvo, new age, wicca, teozofija, nacionalizem

 

Fin Lucu Dražovič

Vilajat-e Fakih: filozofske dimenzije političnega sistema Islamske republike Iran

Predavanje bo služilo kot predstavitev filozofskih dimenzij političnega sistema v Islamski republiki Iran, ki je politično organizirana po konceptu vladavine strokovnjaka za islamsko pravo (vilajat-e fakih). Ta v 20. stoletju skovani koncept je v nasprotju s teološko tradicijo šiitskega islama in nastopa kot teološka, politična in filozofska novost v islamski zgodovini. Da bi to nasprotje utemeljili, bomo predstavili filozofsko zasnovo šiitskega nauka in filozofijo zgodovine, ki se je razvila znotraj šiitskih teoloških šol. Ker se je teleološkost zgodovine z nastankom Islamske republike Iran v realnem času na nek način prekinila, nas bo zanimalo tudi, kakšno odklonskost zares prinaša Islamska republika. V tem kontekstu bomo preizpraševali tudi sam koncept Islamske republike, torej politične tvorbe, ki hkrati temelji na islamskem izročilu in moderni ideji države. 

Ključne besede: Iran, islamska republika, Islam, šiizem, islamsko pravo

 

Lan Letnar

Komedija, religija, karneval

V svojem prispevku bom govoril o vprašanju odnosa med religijo in komedijo nasploh in vprašanju karnevala ter predvsem karnevalske logike kot morebitnemu  ključu za razumevanje odnosa med religijo in komedijo. Večinoma bom izhajal iz treh del, treh avtorjev, ki se problema vprašanja odnosa religije in komedije lotijo vsak na svoj način. Kot prvo, delo Alenke Zupančič Poetika: druga knjiga, drugo delo obravnave je Umazano sveto in čisti um Roberta Pfallerja, tretje delo, iz katerega bom izhajal, pa je Sveto in smešno Izarja Lunačka. Poudarek bo na obravnavi komedije in humorja znotraj okvirjev religije in religioznega konteksta, česar vlogo nekako prevzema moment karnevala, karnevalske estetike in predvsem karnevalske logike. Kakšno vlogo ima komedija za religijo in religiozno ter kakšno vlogo imata  religija in religiozno za komedijo? Namen in cilj prispevka je analizirati tri različne in ponekod si nasprotne zorne kote avtorjev, jih primerjati in se opredeliti glede vprašanja samega.  

Ključne besede: religija, komedija, karneval, religiozno, humor

 

Doc. dr. Nina Petek

Budizem onkraj budizma, filozofije in religije: o naravi vrhovnega izkustva 

Na začetku predavanja bo osvetljen problem razmejevanja med filozofijo in religijo v budizmu, in sicer s posebnim ozirom na kontekst dveh vej budizma, mahāyāna in vajrayāna, pri čemer bo v nadaljevanju predstavljeno vprašanje vrhovnega (mističnega) izkustva in njegove filozofsko-religijske predpostavke. Nadalje bodo v okviru nauka o zavesti orisane štiri stopnje meditacijske zatopljenosti (skrt. dhyāna, tib. bsam gtan, tj. stanje diskurzivnega mišljenja, enakodušnosti, spokojnosti, odsotnosti), ki vodijo do nepojmovnega uvida v vrhovno resničnost, nakar bo predstavljena narava procesa usvajanja tega uvida, temelječega na dekonstrukciji in negaciji (skrt. pratiṣedha, tib. dgag pa), pri čemer bo razprava med drugim podprta s prikazom trojne tipologije negacije. Nakazane bodo tudi razlike med tako imenovano »afirmativno negacijo« (skrt. paryudāsa, tib. ma yin dgag) in »negativno negacijo« (skrt. prasajyapratiṣedha, tib. med dgag), ki sta tesno povezani z dvema načinoma spoznavnega procesa, tj. pojmovnim (skrt. vikalpajñāna, tib. yul rig pa) in nepojmovnim (skrt. nirvikalpajñāna, tib. rnam par mi rtog pa'i ye shes). Ob koncu bo podan premislek o možnostih razmejevanja med filozofskim in religijskim v okviru procesa usvajanja vrhovnega izkustva, zlasti z ozirom na vprašanje o možnostih opredeljevanja budizma kot filozofsko-religijskega sistema, ki se v svoji srži, že vse od nastanka dalje, z raznolikimi metodami upira kakršnimkoli opredelitvam in kategorizacijam. 

Ključne besede: budizem, dhyāna, dekonstrukcija, negacija, vrhovno izkustvo 

 

Prof. dr. Janko Mrevlje Lozar

Filozofija in religija: nazaj k stvarem samim

Predavanje bo ponudilo razmislek o nesamoumevnem v samoumevnosti resnice filozofije in religije, tako da bo pozornost usmerilo na izmuzljivo razsežnost tako filozofije kot religije, razsežnost, ki si je ne more lastiti nihče in ki zato pripada vsakomur. Posebna pozornost bo namenjena Heideggrovemu odnosu do religije in znanosti teologije.

Ključne besede: filozofija, religija, fenomenologija, teologija, Heidegger

 

Prof. dr. Eva D. Bahovec in študenti 

Predavanje: Foucault med filozofijo, zgodovino, religijo in psihoanalizo

Michel Foucault je eden najvplivnejših raziskovalcev filozofije in humanistike današnjega časa. Njegovo življenje in delo so dolgo delili v več zaporednih obdobij, v zadnjih nekaj letih pa je bila v nasprotju s tem postavljena v ospredje enotnost njegovega dela. Predavanje pokaže, kako je moramo Foucaulta razumeti na križišču njegovih poti, kot filozofa, ki od zgodnjih študij vse do pozne zgodovine seksualnosti zajema pravi boj z Marxom, kot epistemologija, ki pod Canguilhemovim vodstvompiše zgodovino norosti od renesanse do današnjega časa, in kot nenaklonjenega raziskovalca Freuda in psihoanalize v soočanju z znanostjo in religijo. V zadnjih dveh letih svojega življenja se Foucault antitetično približa osvobajajočim razmerjem med govorico, subjektom in resnico, ko v etiki skrbi zase in za druge zariše nove prakse svobode in nove taktike za spopad z oblastjo. V sklepnem delu predavanje odgovarja na vprašanje, kako je mogoče Foucaultove pojme uporabiti za kritiko sodobnega feminizma in iskanje nadaljevanja z drugimi sredstvi.

Praktikum: Branje Foucaulta skozi enotnost njegovega dela 

Študenti: Žiga Mekiš Recek, Eva Kosec, Maša Jankovič, Sara Praznik, Alina Bezlaj, Hana Uma Zagmajster, Jan Lajovic, Kozma Prelević, Lara Rubin, Vid Salmič, Urh Ambrož, Janja Cotič.

Praktikum je namenjen predstavitvi novih strategij za branje Foucaultovega dela in razumevanje njegovega filozofskega življenja, ki ga postavlja v ospredje raziskovanje enotnosti njegovega dela. To vključuje poglobljene analize in nova raziskovanja, od Foucaultovih zgodnjih »psiholoških« in literarnih spisov do pozne »filozofske« vrnitve k antiki in neustrašnemu govoru kot možnosti za soočanje s praksami izpovedovanja in problemi aktualnih identitetnih politik, pri čemer pripade posebej prominentno mesto velikemu projektu poznega Foucaulta, njegovi zgodovini seksualnosti in njeni aktualnosti za današnji čas. V sklepnem delu praktikum odgovarja na vprašanje, kako je mogoče Foucaultove pojme uporabiti za medsebojno povezovanje raznih smeri filozofije in humanistike ter odpreti vrata za vključevanje feministične teorije in filozofije.