2018: Filozofija in revolucija

Program

PONEDELJEK

Dali Regent, »NIETZSCHEJANSKA REVOLUCIJA« (11.20 – 12.10 v 1A Rim)
Julija Bonai, »RAZLIKA SKOZI PERSPEKTIVO VEČNEGA VRAČANJA« (12.10 – 13.50 v 1A Rim)
Jan Brinovec, »FILOZOFIJA IN REVOLUCIJA« (14.40 – 15.30 v 434)
Filip Draženovič, »ZNANSTVENA REVOLUCIJA IN NESOIZMERLJIVOST – FLECK, KUHN, FEYERABEND« (15.30 – 16.20 v 434)
Kristian Eleršič, »(R)EVOLUCIJA ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE« (16.20 – 17.10 v 434)
Aljoša Toplak, »JE ZNANSTVENA REVOLUCIJA ŠE MOŽNA?« (17.10 – 18.00 v 434)
Eva D. Bahovec, Bogdan Repič, »V IMENU REVOLUCIJE: KOPERNIK, DARWIN, FREUD – IN ŽIŽEK?« (19.00 – 19:40 v 15)
Martin Lipovšek, »REFLEKSIJA PRIHAJAJOČE REVOLUCIJE V DOLŽINI ŽIVLJENJA« (19.40 – 21.05 v 434)

TOREK

Dr. Lev Kreft, »NADREALIZEM PROTI TOKU – SOCIALISTIČNI REALIZEM, DIAMAT IN SREDNJA EVROPA« (9.40 – 11.20 v 434)
Eva D. Bahovec, Polona Mesec, Dali Regent, Eva Matjašič, »REVOLUCIJA, JEZIK, SPOL« (12.10 – 13.50 v 434)
Dr. Igor Pribac, »BREZ ZELENE NE BO NOBENE« (14.40 – 15.30 v 404)
Zmago Švajncer Vrečko, »NEDUALNA PSIHOTERAPIJA: REVOLUCIJA NA PODROČJU PSIHOTERAPIJE IN FILOZOFSKIH GIBANJ« (18.00 – 18.50 v 434
Robert Pal, »THE VICTIM' S DILEMMA: TO BLAME OR NOT TO BLAME?« (19.00 – 19.40 v 434)
Dr. Rado Riha, »LACANOVA LOGIKA ALIENACIJE IN SEPARACIJE ALI KDAJ MISLIM SAMOSTOJNO?« (19.00 – 21.05 v 426)

SREDA

Andrey Gavrilin, »WAYS TO THE ETHIC REVOLUTION IN THE WORKS OF POSTMODERN REVOLUTIONARIES« (13.00 – 13.50 v 325)
Tinkara Tihelj, »DOJEMANJE ČLOVEKA KOT SREDSTVO, TEORIJA HANNAH ARENDT IN MOŽNOST REVOLUCIJE SKOZI ROMAN DEKLINA ZGODBA« (13.50 – 14.40 v 325)
Lana Jurman, »EVOLUCIJA TERORIZMA OD FRANCOSKE REVOLUCIJE DALJE« (14.40 – 15.30 v 434)
Nesa Vrečer, »ROUSSEAU IN FRANCOSKA REVOLUCIJA« (15.30 – 16.20 v 434)
Martin Bole, »ROMANTIKA KOT REVOLUCIJA V MIŠLJENJU« (16.20 – 17.10 v 434)
Matjaž Potrč, »REVOLUCIJA METAFIZIKE IN MISLI« (17.00 – 18.50 v 426)
Dr. Mirt Komel, »HEGEL, DRŽAVA IN REVOLUCIJA«, (18.00 – 18.50, MSUM)
Dr. Peter Klepec, »KAJ JE DANES SPLOH ŠE REVOLUCIJA?« (18.50 – 19.40, MSUM)
VEČERNO DRUŽENJE V +MSUM

ČETRTEK

Dr. Cvetka Hedžet Toth, »FILOZOFIJA KOT DRUŽBENA SAMOREFLEKSIJA« (10.30 – 12.10 v 34)
Anja Juhant, »FILOZOFIJA IN REVOLUCIJA« (12.10 – 13.00 v 434)
Jana Holikova, »HUMAN DEPENDENCE ON GOD' S WILL AND LIBERAL POLITICAL THOUGHT IN THE PROTESTANT REFORMATION« (13.00 – 13.50 v 434)
Mirt Bezlaj, »BADIOU – MISLEC REVOLUCIJE« (13.50 – 14.40 v 325)
Matija Pušnik, »MATEMATIKA, GOVOR, ZGODOVINA: ŠTUDIJA NEKEGA DOGODKA« (14.40 – 15.30 v 325)
Maruša Nardoni, »ALTHUSSER IN EPISTEMOLOŠKI REZ« (15.30 – 16.20 v 325)
Nejc Kralj, »LENIN IN REVOLUCIJA« (16.20 – 17.10 v 325)
Arne Kušej, »GENEZA MARKSIZMA KOT FILOZOFIJE, ZNANOSTI IN POLITIKE« (17.10 – 18.50 v 325)
Dr. Rastko Močnik, »REVOLUCIJA IN TEORIJA« (19.00 – 20.20 v 325)

PETEK

Zala Žagar, »ANALIZA NEW AGE-A KOT DUHOVNE REVOLUCIJE« (10.30 – 12.10 v 434)
Marko Markič, »PROBLEMATIČNOST TRANSCEDENTALNE ZASTAVITVE VPRAŠANJA BITI IN SMISEL »OBRATA« PRI HEIDEGGERJU« (12.10 – 13.50 v 434)

POVZETKI PREDAVANJ

Eva D. Bahovec, Bogdan Repič

V imenu revolucije: Kopernik, Darwin, Freud – in Žižek?

Freud je svoje znanstveno odkritje primerjal s Kopernikovim in Darwinovim, vse tri pa opredelil kot udarce človekovemu narcizmu, ki pomenijo izgubo njegovega osrednjega položaja v vesolju, na zemlji in »v lastni hiši«. Lacan je freudovsko razsrediščenje radikaliziral, Laplanche pa je na tej osnovi postavil v ospredje nedovršenost Freudove kopernikanske revolucije. Prispevek se osredotoči na moment nedovršenosti in ga umesti v širši zgodovinski kontekst ter naveže na Derridajevo branje izteka treh znanstvenih revolucij v politično revolucijo »v imenu Marxa«, ki prinaša še hujši udarec in travmo, s katero se moramo kot njeni dediči soočiti. V nadaljevanju s pomočjo Žižkove interpretacije velikih revolucij izpostavi pomen novega, feminističnega udarca, ki omogoči subverzijo enega in drugega: Freuda zaradi nemožnosti, da bi kljub osredotočenosti na ženskost segel onstran asimetrije spolne razlike in dominacije, Marxa pa spričo nedovršenosti, povezane z odklanjanjem »ženskega vprašanja«, ter v zaključku nakaže nove možnosti revolucionarnih in emancipacijskih praks.

***

Eva D. Bahovec, Polona Mesec, Dali Regent, Eva Matjašič

Okrogla miza: »Revolucija, jezik, spol«

Okrogla miza »Spol, jezik, revolucija« je namenjena nadaljevanju odmevne razprave »Spol in jezik«, ki je bila organizirana v oktobru spričo odločitve senata FF o neseksistični rabi jezika v fakultetnih pravnih aktih. Uvodnemu kritičnemu pregledu odnosa do žensk v francoski in oktobrski revoluciji ter širšega okvira z revolucijo in uvedbo obvezne šole, povezanega nastanka nacionalne francoščine na eni strani, na drugi pa stalinskih posegov v jezik, nadstavbo in ekonomijo, bo sledila razprava o možnostih uveljavljanja neseksistične rabe jezika onstran dilem o predpisovanju »od zgoraj«, pritoževanju nad nedovršeno revolucijo ali sklicevanju na politično korektnost in normativizem, ki lahko skazi tako pravice žensk kot možnost soočenja z novimi totalitarizmi.

***

Mirt Bezlaj

Badiou – mislec revolucije

Celotno Badioujevo delo lahko večinoma razumemo kot poskus konceptualizacije revolucije, razumljene kot udejanjenje radikalne novosti v svetu in spreminjanje sveta v skladu s to novostjo. Badiou poskuša podati rešitev težav marksistične tradicije z mišljenjem objektivnih zakonov ekonomije in zgodovine ter subjekta, zmožnega izvesti revolucijo. Hkrati poskuša podati rešitev težav iz tradicije, izhajajoče iz strukturalizma, s konceptualizacijo spremembe strukture, pri čemer se navdihuje tako pri francoski epistemološki tradiciji kot tudi revolucionarni komunistični. Že v svojem zgodnjem velikem delu, Teoriji subjekta (1982), je Badiou detajlno zarisal proces udejanjanja novosti v svetu, njegov poznejši, sloviti pojem dogodka, pa označuje oziroma zagotavlja predvsem možnost revolucije. Vsak pojem revolucije zahteva komplementaren model zgodovine in prav skozi primerjavo slednjega se morda najpreprosteje in najjasneje začrtajo razlike med Badioujevim in predhodnimi poskusi mišljenja radikalne spremembe, ki preseka s ponavljanjem istega.

***

Martin Bole

Romantika kot revolucija v mišljenju

V svojem predavanju se bom posvetil dojemanju obdobja romantike kot revolucije v mišljenju. Izhajal bom predvsem iz knjige Isaiaha Berlina (pričujoče delo je zbor avtorjevih zapiskov, ki so mu služili pri predavanjih in je bilo kot knjiga objavljeno posthumno) Izvori romantike. Ta zagovarja, da je romantika »največji posamezni premik v zavesti Zahoda«. To izjavo bom vzel za izhodišče svojega pisanja in poskusil razumeti, zakaj in kako je Berlin prišel do nje. Izhajajoč iz tega se bom moral vprašati, kaj romantika kot gibanje sploh je, če sploh je, iz kje izvira, kateri so bili vzroki, ki so do nje sploh privedli (eden izmed njih je zagotovo francoska revolucija), predvsem pa to, kaj to gibanje oz. obdobje sploh združuje. Ali z drugimi besedami: kaj, če sploh, je skupno ljudem, ki jih danes pojmujemo pod oznako romantiki. Na kratko se bom posvetil tudi obravnavi romantike v luči znanstvene revolucije. To vsebino mi omogoča obravnavati spremna beseda k prej omenjeni knjigi Izvori romantike. Avtor te je Jure Simoniti in njen naslov se glasi Romantična znanstvena revolucija. Med odpravo reči na sebi in institucijo mesta izjavljanja. V njej se Simoniti posveti filozofu, ki ga je Berlin v svojih predavanjih, povsem neupravičeno, izpustil – Heglu. (»Berlin je namreč iz svojih predavanj kar najbolj nonšalantno izpustil prav tisto figuro, katere največjo teoretsko pretenzijo bi lahko definirali kot poskus dokazati in utemeljiti zakone nujnosti na področju duha; to je seveda Hegel.«) Nekoliko posplošeno je njegova teza ta, da je prav Hegel tisti, ki je dovršil romantično obdobje (pa čeprav se sam ni imel za romantika in je romantiko celo zavračal), ali z avtorjevimi besedami: »V Heglovem sistemu bi morda torej smeli videti sklepni kamen romantičnega napora«.

***

Julija Bonai

Razlika skozi perspektivo večnega vračanja

»Obstaja lažna globina boja, toda pod bojem je prostor igre razlik.« Gilles Deleuze, Razlika in ponavljanje

Razlika v sami sebi je pojem, s katerim je filozof Gilles Deleuze opredelil razliko, ki se vzpostavi neodvisno od odnosa do drugega: tisto, kar se razlikuje samo v sebi je neodvisno od tega, kar je od njega ločeno. V kolikor se razlika vzpostavi preko negacije ali opozicije do nečesa drugega, ni zmožna ustvariti spremembe, ampak zgolj sprevračanje. Tovrstno sprevrnjeno zrcalno ponavljanje je možno preseči zgolj tako, da se preneha razmišljati prostorsko, kot bi tovrstno razumevanje opredelil Henri Bergson, ampak se doumevanju razlike doda še časovno dimenzija. S tem se približamo Nietzschejevemu konceptu večnega vračanja, ki nam razlaga kako preteklost kot virtualni potencial pogojuje sedanjost in njeno z/možno vračanja v prihodnosti. Vsako vračanje oziroma vsako udejanjenje spreminja svoj lasten virtualni potencial, svojo z/ možnosti vzpostavljanja razlike in s tem tudi svoje z/možnosti vrnitve v prihodnosti. Večno vračanje je bit postajanja, pravi Deleuze, ki ustvari razliko v sami sebi z vsako svojo vrnitvijo. Je naključje osvobojeno vsake vzročnosti in finalnosti. Subjekt je gospodar svojih naključij, v kolikor je preko svojih dejanj gospodar svojih sledi oziroma svoje preteklosti. To naključje ni arbitrarno, saj njegovo samovoljnost omejuje subjekt kot samo-presegajoča se kocka in postopek selekcije v večnem vračanju.

Pričujoči prispevek razlaga revolucijo kot političen pojem s pomočjo zgoraj omenjenih 'psiholoških' konceptov razlike v sebi, ponavljanja, večnega vračanja, spominjanja in naključja. Preko tega poskuša premisliti načine ustvarjanja razlik kot zmožnosti preseganja lastnih pragov.

***

Jan Brinovec

Filozofija in revolucija

Na svetu je čedalje manj prostora za revolucije. Še manj v filozofiji. Zato ne potrebujemo filozofov revolucije, temveč filozofe evolucije.

Revolucija nakazuje na dejanje, ki se le odziva na prejšnja stanja in delovanja in jih v marsikaterih pogledih zanika ali pa skuša na silo spremeniti – vsaka revolucija je tako reakcionarna. Jedro vsake revolucije so ideje ali pa recimo kar filozofija. Ideje v svojem jedru nikoli ne črpajo svoje identitete na podlagi zanikanja drugega /tujega/ nasprotnega! Vendar ravno ta tip idej biva v srčiki revolucij. Takoj ko je delo revolucije »opravljeno« in je staro zanikano ali spremenjeno, pade revolucija v krizo identitete in se začne sesedati sama vase. Zatorej ni presenetljivo, da obstaja rek, da revolucije žrejo svoje otroke. Lahko bi rekli, da ima vsaka revolucija svoje temelje na truplih preteklih revolucij.

Po drugi strani evolucija nakazuje na pristop, ki ne temelji na zanikanju, temveč na perspektivi sprejemanja starega. Evolucija je kakor rastlina, ki se od tal prebiva skozi trupla revolucij in jih začne absorbirati vase. Tako starega ne zanika, temveč le ovrednoti in inkorporira vase. Tu pridemo do glavne naloge filozofije – filozofija kot iskalka ultimativne podlage, ki bi omogočala luciden pogled na svet in ki temelji na absolutnemu sprejemanju (ne pa nujno odobravanju). Podlaga, ki omogoča evolucijo. Filozofija naj ne bo reakcionarna, naj se ne druži z revolucijo in naj se ne trudi postati znanost, kajti to bi bila njena smrt. Naj se sliši še tako klišejsko, vendar naloga filozofije je odkriti Resnico. Pa četudi pridemo do ugotovitve, da je resnica ta, da absolutne resnice ni.

***

Filip Draženovič

Znanstvena revolucija in nesoizmerljivost- Fleck, Kuhn, Feyerabend

Namen prispevka je izpostaviti epistemološko problematiko nesoizmerljivosti (incommensurability) pri Ludwiku Flecku, Thomasu S. Kuhnu in Paulu Feyerabendu. Ključno vprašanje bo torej, kako razumeti in razložiti znanstveno revolucijo, če pa za to nimamo primernega pojmovnega aparata, ali pa nas sogovornik ne more razumeti, ker (mogoče) pripada drugi paradigmi raziskovanja. V tem kontekstu bom posredno problematiziral vprašanje samega nastanka znanstvene revolucije, torej kdaj naj bi se ta zgodila, ter kdo jo mora potrditi, oziroma priznati.

Glavnina prispevka bo temeljila predvsem na Kuhnovem in Feyerabendovem razmisleku, ki je zaznamovan z linguistic turnom in celotnim ozadjem vprašanja možnosti našega izražanja in razumevanja. Ravno zato bom v razmislek vključil tudi Flecka, ki je svoja ključna dela napisal v 30-ih letih 20. stoletja, ko vprašanje jezika mogoče še ni bilo tako izraženo. Gre torej za tri filozofe, ki se problematiki približujejo s podobnih zornih kotov (v grobem bi jo označili za epistemološki relativizem), a na vprašanje nesoizmerljivosti podajo različne poglede.

***

Kristian Elersič

(R)evolucija znanosti in tehnologije

Najverjetneje se soočamo z novo prelomno točko v dinamiki civilizacije. Poleg globalizacije in ekološke krize poteka tudi (r)evolucija tehnologije, znanosti in s tem splošnega pogleda na človeško eksistenco. Na eni strani operiramo z vse več tehnologijami; bodisi nano-, bio-, nevro-, AI- ali informacijskimi. Te direktno posegajo v elementarne konstitucijske procese človeškega bivanja, kot so npr. a) pomnjenje, kalkulacija ter percepcija (kognitivni izboljševalniki), b) komunikacija (socialna omrežja, vmesniki med možgani in računalniki) in c) prvo-osebni pogoji bivanja (daljšanje življenja, izbris negativnih čustev in bolezni). Na drugi strani pa se ob tehnološkem razvoju razvijajo še nova znanstvena dognanja, ki eksistenco reducirajo na vzročno-posledičnost osnovnih gradnikov sveta vpetih v naravne zakone. To vodi do opuščanja splošne koncepcije človeka – opuščanje poljudne psihologije s termini kot so 'jaz', 'svobodna volja', 'namera', ipd. Zaradi pomanjkanja analize omenjenega znanstveno-tehnološkega razvoja smo v času nujne potrebe po formaciji ali fortifikaciji interdisciplinarnega diskurza, ki je zadolžen za obravnavo prepleta znanstveno-tehnoloških dognanj s politiko, ekonomijo, filozofijo ter socialnimi znanostmi. Na nujnost premisleka, kritike oziroma analize tega napredka dodatno nakazuje trditev transhumanistov, ki pravi, da z uporabo znanosti in tehnologije postajamo (in, da celo moramo postajati) novi ljudje – trans-ljudje.

***

Andrey Gavrilin

Ways to the ethic revolution in the works of postmodern revolutionaries (Subcomandante Marcos and «The Invisible Committee»)

This work is focused on the activity of two contemporary revolutionary groups: subcomandante Marcos representing EZLN (Mexico) and «The Invisible Committee» – an anonymous French revolutionary group. The current research reveals the means they use and offer for the people’s ethic transformation.

The analysis shows that nowadays the image of the revolution has totally changed. The used methods are not focused on forced replacement of the government, nor on the reconstruction of the economics. They are directed towards awakening people’s empathy by the means of different «shocking events», making people emotionally included in to the reality of the protest. These methods can be different: spontaneous demonstrations, media events, creation of art objects, recalls to the worldwide society, making a specific image of the revolutionary by breaking habitual stereotypes and revolutionaries’ depersonalization. The revolutionary manifests seem to look more like philosophical essays, and public speeches may have elements of a spectacle. The revolution has become a performance, and performance is the main weapon of the revolution.

The facilities used by above-mentioned authors totally correspond with vices in which they accuse the world: the disunity between people, the mechanization of the people’s relations and communications, the loss of ethical and moral ideals. Both of them use the image of a «glass wall» between us, which makes us live in our own divided worlds. In this terms, the ethical goal of the revolution is to break this «glass» to get an ability to change worldwide lifestyle, including politics, economics, etc.

***

Jana Holíková

Human Dependence on God´s Will and Liberal Political Thoughts in the Protestant Reformation

The Protestant Reformation revolutionized the perspective of human place in society. One of the enormous changes was the reformulation of the view of the two realms of life and equated clergymen with the laity, claiming that everybody had a right to manage their own relationship with God directly. Any interference with the right of consciousness by worldly authority either the church´s or the king´s was taken as a violation of the divine law. According to Protestants, this independence of human authority was, however, redeemed by total submission to God´s will. People were shameful sinners who could not hope to change their destiny. Unlike Thomists who believed that humans are able to know the natural law by natural reason, Protestants argued that it would be heretical to think that we can measure our reason with God´s. Thus, people were compelled to obey his indisputable orders. Despite its sceptic view of human nature and degradation of man´s confidence regarding epistemology, the reformation provided legitimacy for resisting secular power. Monarchomachs, French Huguenot theorists, went even further restating the hierarchy of power. In their claims, superior position, primarily belonging to the king only, changed into a subordinate one and his purpose/role was reduced to mainly serving the public interests. Religious rivalry produced not only various fights and wars against temporal power but also the beheading of rulers and the promulgation of state independence. In my paper I will try to explain how Protestants helped to form modern individualism even though their lives were filled with indelible guilt.

***

Anja Juhant

Filozofija in revolucija

Moj prispevek se skuša v času označenim z nezmožnostjo mišljenja soočiti s samo zmožnostjo ali ne-zmožnostjo revolucije v filozofiji. Pri tem si velja ogledati eno najbolj kontroverznih filozofskih šol, tj. Frankfurtsko šolo, ustanovljeno leta 1923, katere vodilni član je bil tudi Adorno in ki je bila ena najbolj ustvarjalnih skupin v zahodnem marksizmu. Adorno nas sooča s stanjem sveta, kjer objektivna zavest ne razrešuje z antinomijami in je zato ujeta v sprevrnjen svet. Zato velja spoznati tudi njegovo negativno dialektiko, ki skuša s pomočjo zavesti o neidentiteti razreševati z antinomijami človeške družbe. Frankfurtska šola kot revolucionarno gibanje, ki odmeva še danes, se je skušalo med drugo svetovno vojno kritično soočiti s takratnim vzponom fašizma ter pri tem prepoznalo njegove zgodovinske implikacije. Pri tem si lahko zastavimo celo vprašanje soodgovornosti filozofije pri ustvarjanju (vedno novih) ideologij in vedno bolj sofisticiranih oblik represije. Tako si zmoremo predočiti Adornov poskus revolucije v filozofiji in s pomočjo njegove negativne dialektike in reaktualizacije Kanta in Hegla, tudi možnost in ne-možnost revolucije v filozofiji danes. V Adornovi konstelaciji se sicer prepozna zvezdo marksizma, kjer vznikne tudi vprašanje odnosa med materializmom in idealizmom. Ker smo priča izrazitim zgodovinskim manipulacijam prevprašujemo tudi Kantovo pojmovanje svobode. Na zgodovinskost nas sicer opozarja že negativna dialektika, ki brez Kanta sploh ni razumljiva. Negativna dialektika namreč pojasnjuje dejstva, kako se kakšen sistem represije reproducira in zakaj se ohranja, ker se vedno znova uspešno reproducira. Z Adornovim zavračanjem totalitete in gospostva smo tako prisiljeni gledati s treznimi očmi na svoj življenjski položaj in medsebojne odnose.

***

Lana Jurman

Evolucija terorizma od francoske revolucije dalje

“Tisoči vražjih stvorov, imenovanih teroristi,” je leta 1795 zapisal irski filozof Edmund Burke. Gre za eno od prvih z nastrojenostjo nabitih omemb pojma terorizem, pojma, ki se je s francosko revolucijo in njenimi jakobinci sicer prvotno uveljavil kot nekaj krepostnega. Od takrat dalje se je sprva uveljavljal počasi in neprepričljivo, o izterjevanju denarnih plačil s teroriziranjem dolžnikov lahko na primer beremo v Balzacovih Kmetih iz prve polovice devetnajstega stoletja. Termin se v drugi polovici devetnajstega stoletja prične lepiti predvsem na dejanja anarhistov v Evropi, toda nekatera od teh lepljenj so naknadna, prilepljena na dejanja šele v sodobnih analizah in teoretiziranjih o terorizmu. Prispevek obravnava različna dejanja, na katera se je od nastanka pojma v francoski revoluciji dalje lepil termin in skuša ugotavljati kaj, če sploh kaj, so njihove skupne točke.

***

Peter Klepec

Kaj je danes sploh še revolucija?

Prispevek se loteva vprašanja, kako danes misliti revolucijo. Doba revolucij se zdi danes končana, sama beseda revolucija je postala: bodisi tako splošno uporabljena, da ne pomeni nič, bodisi tako zlorabljena, da že njena omemba izzove obrambno ravnanje, bodisi nekaj dvoumnega, celo spornega, saj že sama beseda revolucija vsebuje določeno napetost, ki niha med ponavljanjem, kroženjem istega in radikalnim rezom, radikalno spremembo. Kako torej revolucijo misliti kot političen pojem/projekt povezan z radikalno spremembo obstoječega? Zdi se, da se nam ponujata dva historična zgleda: prvi je francoska revolucija oziroma vprašanje, ki ga odpre Hannah Arendt in ki primerja ameriško ter francosko revolucijo; drugi je oktobrska revolucija, ki predstavlja nemara najpomembnejši dogodek dvajsetega stoletja. Sam se bom osredotočil predvsem na vprašanje o oktobrski revoluciji, na današnje dileme, kaj ta sploh je (puč ali revolucija), dileme o njenem času, kraju in poimenovanju, saj vse te dileme še najbolj pričajo ne le o nas samih in o naši lastni prihodnosti, temveč tudi o vprašanju revolucije v prihodnosti. Čeprav oktobrska revolucija kot sleherna revolucija dokazuje, da se nemožno v zgodovini lahko zgodi, pa sama ne more biti ideal prihodnjim revolucijam. Vsekakor vprašanje o tem, kako je bila ona sama možna in kaj sploh je, prispeva k vprašanju o tem, kaj in kakšna revolucija je (ne)možna v enaindvajsetem stoletju.

***

Mirt Komel

Hegel, država in revolucija

Državo in revolucijo se običajno razume kot ultimativno politično alternativo levice in desnice, ki jo je v grobem mogoče povzeti na sledeči način: ali si za državo in preprečuješ revolucijo ali si za revolucijo in hočeš ukinit državo. Prispevek pa ravno nasprotno poskuša nasloviti vprašanje revolucije v razmerju do države tako, da razmerje med njima ne razume kot izključujoče se, pač pa kot protislovje, katerega razrešitev sloni na njuni spekulativni enotnosti. V namen podkrepitve teze se opre na zgodovinsko dejstvo, da se moderna pravna država rodi skupaj s francosko revolucijo, filozofsko pa na Heglovo vztrajno premišljevanje tega svetovnozgodovinskega dogodka. Na tej podlagi ponudi prispevek premislek o tem, kaj bi bilo danes možno početi z državo in revolucijo, ko se zdi, da sta nepovratno odšli vsaksebi.

***

Nejc Kralj

Lenin in revolucija

Prispevek se bo osredotočal na Leninovo pojmovanje revolucije in države, njun medsebojni odnos in mesto, ki ga zasedata v razrednem boju. Pri tem se bomo opirali predvsem na delo Država in revolucija, v katerem Lenin poda teoretsko analizo pojma države – najprej kot »diktature buržoazije«, nato pa kot »diktature proletariata« - in zgodovinski pregled preteklih revolucij, pri čemer pa vseskozi poskuša pokazati na napake svojih sodobnikov, predvsem tistih iz vrst socialdemokratov. Država je po Leninu, ki tu v veliki meri sledi Marxu in Engelsu, sistematično nasilje, ki služi enemu razredu za zatiranje drugega, zaradi česar je bistvena sestavina razredne družbe in igra ključno vlogo znotraj razrednega boja. Obenem predstavlja tudi točko, na kateri se združuje večina moči vladajočega razreda, torej buržoazije, tako v obliki oborožene sile, nad katero prevzame monopol, kot tudi obsežnega birokratskega aparata. Posledično prevzem državne oblasti postane glavni cilj proletarske revolucije. Ta pa po Leninu države še ne odpravi, kakor menijo anarhisti, ampak uporabi njene vzvode za boj proti ostankom buržoazije, ki so preživeli revolucijo. Proletarska država oz. diktatura proletariata je tako posebna oblika državne ureditve, ki pa tokrat nastopa proti samim zatiralcem. Ta njena posebnost pomeni, da po dosegi svojih ciljev postane redundantna in »odmre«, se v spontanem in postopnem procesu sama razpusti. Država sreča svoj konec, ko končno začne reprezentirati celotno ljudstvo, kar naj bi tako rekoč po svojem pojmu morala početi že v svoji buržoazni formi. Točno tu pa Lenin stoji nasproti socialdemokratom in anarhističnim utopistom svojega časa, saj, prvič, zahteva odpravo države kot orodja zatiranja enega razreda po drugem in, drugič, proletariat po Leninu države ne odpravi v trenutku revolucije, ampak jo preoblikuje in uporabi v procesu, ki vodi v brezrazredno družbo.

***

Lev Kreft

Nadrealizem proti toku – Socialistični realizem, diamat in Srednja Evropa

Srednja Evropa je posebne vrste na pol periferija svetovnega sistema. Tisto, kar na prvi pogled odlikuje Srednjo Evropo, je prav to, da ni na sredi, ampak vedno na robu v razmerju do vseh središč izven nje. V umetniških gibanjih je to med vojnama pomenilo vmesnost med Parizom in Moskvo. Umetniška levica je v teh deželah morala premisliti svojo robnost in jo pretvoriti v vmesnost, ki dojema in presega oba zunanja centra. Avantgardni umetniki in umetnice Srednje Evrope so ustvarili pomembna dela trajne vrednosti, a tudi izjemno bogato marksistično dediščino. Spopad s socialističnim realizmom je zlasti v češkem in jugoslovanskem nadrealizmu pustil za seboj nekaj kritičnih knjig, ki so prav zdaj vredne pozornosti.

V predavanju bo najprej opredeljen pojem Srednje, ključni del pa bo namenjen štirim avtorjem: Koči Popoviću, Marku Ristiću, Karlu Teigi, Miroslavu Krleži in njihovim trem knjigam: Načrt za fenomenologijo iracionalnega - 1931, Sejem umetnosti – 1936 in Dialektični antibarbarus - 1939, ki s kritično analizo pojava socialističnega realizma najprej anticipirajo, nato pa ga ostro zavračajo in po tej poti pridejo do celostne zavrnitve sovjetskega marksizma – diamata. Za razliko od pariškega nadrealističnega središča, kjer se je André Breton povezal z Levom Trockim (Manifest: K svobodni revolucionarni umetnosti, 1938), srednjeevropski nadrealisti razvijejo marksistično kritiko sovjetskega marksizma, ki po poudarkih hkrati ustreza kritični teoriji frankfurtske šole in obenem najavlja novolevičarske marksistične tokove šestdesetih let prejšnjega stoletja.

***

Arne Kušej

Geneza marksizma kot filozofije, znanosti in politike

V svojem slovitem prikazu geneze ''znanstvenega socializma'' je Friedrich Engels orisal tri zgodovinske pogoje možnosti nastanka »materialističnega pogleda na zgodovino«: angleška ekonomija, francoski socializem in nemška filozofija. Imamo torej trojico ekonomske znanosti, socialistične politike in predvsem Heglovsko obarvanega filozofskega diskurza, ki skupaj tvorijo »veliko sintezo« marksizma. Marx je, tako kot Hegel, nastopal v prvi vrsti kot mislec zgodovinskosti – tako Marx kot Hegel sta torej bila dialektična misleca. Vendar je bil Marx prepričan, da se njegova dialektika od Heglove razlikuje v materializmu, ki tiči predvsem v pojmovanju zgodovine na podlagi razrednega boja in v primatu biti nad mišljenjem. Marx s pojmom biti (naproti mišljenju) ne misli zgolj na naravno bit, na tisto čutno zunanjost, ki je bila predmet razsvetljenskega empirizma ali na anonimno gibanje materije, ki jo Descartes misli pod pojmom razsežne substance, temveč na »pozgodovinjeno« bit, naravno bit, ki je vselej že posredovana z družbenimi praksami. Lahko bi torej rekli, v skladu z Marxovo opredelitvijo zgodovine, da gre za bit kot bit razrednega boja. Primat biti nad mišljenjem za Marxa označuje bazično historično umeščenost vsakršne teoretske tvorbe ne glede na njeno epistemološko moč. Tudi Marxova ekonomska teorija je torej zasidrana v razrednem boju – njena znanstvenost ne implicira politične nevtralnosti; ravno nasprotno, njena politična opredeljenost je notranji moment njene znanstvenosti. Kar pa velja za Marxovo ekonomsko teorijo, velja za ekonomsko teorijo nasploh: vsaka ekonomska teorija se je primorana postaviti na neko politično-razredno stališče znotraj danega ekonomskega reda. Nevtralno stališče je venomer lažno, »buržoazna ideologija« kot pravi Lukács – opredeljenost je primarna, vselej že je tu, četudi jo zanikamo. Glede na te epistemološke premisleke je naša naloga na kratko orisati ekonomske sisteme Marxa in njegovih angleških predhodnikov (Smith, Ricardo) ter pokazati vpetost njihovih teorij v takratno razredno dinamiko. Hkrati bomo pokazali, kako Marx preko svoje revolucionarne, proletarsko opredeljene znanosti, zasidra nekatere ideale utopičnih socialistov (Fourier, Saint-Simon, Owen) v realne tendence svojega časa in tako pokaže možnost njihove realizacije v konkretnih stremljenjih proletariata. V nasprotju z utopičnim socializmom gre torej pri marksizmu za znanstveni socializem.

***

Martin Lipovšek

Refleksija prihajajoče revolucije v dolžini življenja

Naloga filozofije in ostalih ved je refleksija realne možnosti, da se bo sredi enaindvajsetega stoletja življenje lahko podaljšalo preko naravnih meja. To je revolucija z vidika zgodovine človeštva in samih omejitev naše biologije. Prav tako odpira novo paradigmo v mišljenju. Tehnologije podaljševanja življenja namreč poleg daljšega obljubljajo tudi zdravo življenje, ne pa onemoglost in nemoč.

Znanost in tehnologija bi to lahko omogočili z razvojem farmakoloških sredstev kot so geroprotektanti in senolitiki, z razvojem umetnih organov, z gensko terapijo, z matičnimi celicami... Mehanizme staranja že razumemo do točke, od katere lahko razvijamo strategije popravljanja škode v telesu, ki se z leti nakopiči. Gospodarstvo se potenciala zaveda, zato so v zadnjih letih nastala mnoga podjetja, katerih cilj je razviti načine podaljšanja življenja.

Pri tem se odpirajo filozofska, družbena in politična vprašanja, ali je zaželeno, da živimo dlje, ali moramo to prednostno podpirati in ali je prav, da bi bile te tehnologije na voljo vsem, ki bi si to želeli. Nato se postavljajo etična vprašanja z vidika bioetike, vrlinske etike, utilitarizma ... Na koncu tudi psihološka, sociološka in ekonomska vprašanja.

Ob vsem tem lahko pogledamo, kam to pelje, kako bo s podaljševanjem življenja v prihodnosti. Futurologi predvidevajo, da bo človeštvo lahko doseglo tako imenovano radikalno podaljšanje življenja z bio- in nano-tehnologijo, krioniko in/ali s prenosom zavesti v računalnik. Refleksija nas na koncu pripelje do vprašanja humanizma, neprecenljive vrednosti, unikatnosti in avtonomije vsakega posameznika kot izhodišča našega premisleka.

***

Marko Markič

Problematičnost transcendentalne zastavitve vprašanja biti in smisel ''obrata'' pri Heideggerju

V Biti in času je vprašanje po smislu biti zastavljeno na transcendentalen način: kaj mislimo z bitjo, ko jo vsakokrat izrekamo in kateri so pogoji možnosti razumevanja smisla biti. Taka zastavitev vprašanja predpostavlja, da velja neka korelacija med strukturo razumevanja smisla (kakor se javlja v govorici) in tem smislom samim. Eksistencialna analiza tako predpostavlja, da lahko vsaj pripravi zastavitev vprašanja po smislu biti, če razjasni strukturo razumevanja, ki je pogoj možnosti, da se ta smisel javlja. Ta predpostavka pa je v več ozirih problematična: 1. ker smisel biti ni nikakršen logičen predmet, ni jasno kaj naj bi pomenila korelacija razumevanja in smisla biti; 2. ker hermenevtična analiza predpostavlja sopripadnost razkrivanja in skrivanja smisla biti, ni jasno, kako naj bi bila ta dinamika povzeta v transcendentalni korelacijski shemi; 3. eksistencialna analiza teži k razlagi možnosti samolastne eksistence – samolastnega odnosa do biti, toda kaj naj bi zagotavljalo, da ima transcendentalna razlaga lahko dostop do samolastnega odnosa do biti?

Prva teza je, da so razlogi za Heideggerjev ''obrat'' v mišljenju biti prav ti navedeni problemi transcendentalne zastavitve vprašanja po smislu biti, med katerimi je odločilni zadnji: Heidegger je uvidel, da se samolastnega odnosa do smisla biti ne da zadovoljivo utemeljiti na način transcendentalne korelacijske analize, saj smisel biti ne more postati predmet analize, niti taka analiza ne more pojasniti bistvene sopripadnosti skrivanja in razkrivanja smisla biti, ki konstituira samolasten odnos do tega.

Druga teza je, da transcendentalni korelacijski pristop k vprašanju biti kljub Heideggerjevi lastni opustitvi vseeno možen in smiselen –zmore pristojno utemeljiti možnost samolastnega odnosa do smisla biti, v mejah, kakor ga je pač mogoče utemeljiti. Da bi bila ta teza upravičena, je treba pojasniti: 1. smisel korelacije razumevanja in smisla biti, 2. razložiti način, kako korelacijska analiza upošteva sopripadnost razkrivanja in skrivanja smisla in 3. razložiti, v katerem smislu in v katerih mejah lahko ta analiza utemeljuje samolasten odnos do smisla biti in je sama način takega samolastnega odnosa.

***

Rastko Močnik

Revolucija in teorija

Z izrazom »revolucija« navadno mislimo nasilno spremembo politične oblasti, ki uveljavi nov vladajoči produkcijski način in s tem vpelje novo družbeno formacijo (francoska revolucija, oktobrska revolucija, jugoslovanska, kitajska, kubanska revolucija). Revolucija sicer ni edini zgodovinski način prehoda iz enega dominantnega produkcijskega načina v drugega. Prehod je možen tudi z razpadom družbene formacije in njenega vladajočega produkcijskega načina (razpad rimske antične formacije in nastanek evropskega srednjeveškega fevdalizma). Nasilje bržkone ni nujna sestavina revolucije (čeprav je treba računati, da bo stari vladajoči razred nasilno branil svojo vladavino). Pač pa je nujna sestavina revolucije zavestno delovanje, ki spodkopava obstoječo formacijo in uveljavlja nov produkcijski način. Prispevek bo iskal odgovor na vprašanje: Kakšna je vloga teorije v zavestnem revolucionarnem delovanju?

***

Maruška Nardoni

Althusser in epistemološki rez

Na vprašanje »Ali je marksizem znanost?« dandanes težko dobimo enoznačen in jasen odgovor. V kolikor je odgovor pritrdilen, pa se lahko sprašujemo naprej: v čem pa je jedro marksistične znanstvenosti; in, kaj jo odlikuje? V začetku druge polovice 20. stoletja je bilo sicer na to vprašanje lažje podati suveren odgovor, obenem pa so bila tudi zasliševanja marksizma manj splošna in bolj filološka. Nenazadnje so vsi brali Marxa in se spraševali npr. s čim je Marx proizvedel zarezo v dotedanji politični ekonomiji? V čem leži revolucionarnost njegovega obrata? In nenazadnje, kaj je s tem Marx vede in nevede proizvedel? Takšna so bila tudi vprašanja Louisa Althussera in njegovega krožka učencev, ki pa jih lahko strnemo pod dve vodili: demonstrirati znanstvenost Marxovega posega in na podlagi tega svojevrstnega ideala znanstvenosti osnovati enotno paradigmo družboslovja. Prispevek bo vzel pod drobnogled konjunkturo francoske filozofije zgodnjih 60-ih let: seminarsko koalicijo med Althusserjevo in Lacanovo teorijo, pri čemer je delo Althusserjevih učencev, Cahiers pour l’analyse, predstavljalo teren tako za njuno teoretsko bližino kot tudi za razhajanja. Skozi analizo te specifične filozofske epizode bosta v ospredju dva vidika: izpostaviti, kako je šlo pri demonstraciji Althusserjevega kroga za pozitivistične pretenzije, ki pa se ujamejo v zanko idealizma in drugič, umestiti te pozitivistične pretenzije v širši kontekst strukturalizma.

***

Robert Pal

The Victim’s Dilemma: To Blame or not To Blame?

Revolutionizing the notion of blameworthiness form the perspective of victims of structural oppression Victims of structural oppressions like sexism and racism are subject to great injustice and vile harms. Therefore, these victims have strong normative reasons to adopt certain reactive attitudes vis-á-vis those who uphold and facilitate such oppressions. However, it is often argued that moral responsibility requires moral agency and since structural oppression is commonly taken to be a large-scale collective enterprise, those collectives that uphold such oppressions must satisfy the conditions of moral agency in order to be morally responsible and appropriate targets of blame. This puts the victims of structural oppressions in a genuine normative conflict if it turns out that collectives as such are not moral agents. On the one hand, they have reasons to blame. On the other hand, there seems to be no appropriate target of that blame since individuals do not create and uphold oppressions individually and collectives as such are not agents. This creates what I call a blaming gap. In this paper, I argue for ways of re-thinking the notion of blameworthiness with respect to structural oppressions by shifting the focus to the point of view ofthe victims rather than focusing on whether collectives as such cansatisfy the conditions for moral agency.

***

Matjaž Potrč

Revolucija metafizike in misli

Revolucija metafizike in misli se dogaja kot prehod med klasično računalniško paradigmo z atomističnimi predstavami in z logičnimi poteki brez izjem nad letemi na eni strani, ter s pristopom dinamičnih sistemov na drugi strani. Ustaljena praksa metafizičnega govora izhaja iz zdravorazumskega razumevanja mereološkega mnoštva, ki ga velja obvladati s tehnikami slednih postopkov. Model takšne prakse sta prevzela filozofija jezika in analitični definitorni podvzem. Narava misli in prepričanj pa se ne ujema s klasičnim računalniškim modelom jezika misli. Glede na to, da je misel holistična in abduktivna, je potreben revolucionarni premik k dinamičnemu modelu, da bi omogočili smiseln pristop k misli. Tvorbeno pretvorbena slovnica in genotekst (v nasprotju s fenotekstom) kažeta potrebo po revolucionarni zamenjavi klasičnega računalniškega modela duha z dinamičnim modelom, ki se opira na učinke silnic v večrazsežnostni dinamični ozadni spoznavni pokrajini. Tvorbeno pretvorbena slovnica (Chomsky) usmerja k dinamičnemu ozadju jezikovnih zvez. Genotekst (Kristeva) je dinamična podpora fenoteksta v pesniških in upodabljajočih praksah.

***

Igor Pribac

Če ne bo zelene, ne bo nobene

Zelena revolucija je sicer ustaljeno ime za biotehnološko revolucijo v kmetijstvu v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko so po svetu začeli uporabljati visoko donosne hibridne sorte kulturnih rastlin, umetna gnojiva in nova sredstva za zatiranje plevela. A vse bolj se govori tudi o novi zeleni revoluciji, ki je še ni in ne bo mogla biti le biotehnološka, temveč bo posegla v naš način življenja, reorganizirala naše javne vrednote in verjetno tudi načine sprejemanja odločitev.

Iz leta v leto čedalje hitreje v letu srečamo datum, ko smo kot družba že porabili resurse na voljo, če naj bi bila naša raba le-teh trajnostna. Hkrati je bila letos objavljena napoved klimatologov, da so bili dosedanji cilji predvideni za ohranitev stabilnosti planetarnega ekosistema premalo ambiciozno zastavljeni. Ne bo zadostovalo, pravijo, omejiti naraščanje temperatur na 2 stopinji Celzija, v razmeroma kratki dobi ga bomo morali omejiti na 1,5 stopinje: To bo zahtevalo radikalno razširitev in zaostritev predvidenih ukrepov in zagotovitev robustnih zagotovil, da bo ta cilj tudi dosežen. V nasprotnem primeru grozi pomnožitev in eskalacija 'naravnih' katastrof, ki bodo preobrazile naš sedanji način življenja, in vstop skozi »vrata nepovrata« v dobo, zaznamovano s pogledom na neizbežno bližajočo se točko, ko življenje na Zemlji ne bo več možno.

Revolucija torej bo, vemo, da bo zelena, vprašanje je le, katera od obeh zelenih. Predavanje bo skušalo raziskati nekatere pogoje možnosti, da do Zelene revolucije, kot pogoja možnosti vseh drugih revolucij, sploh pride.

***

Matija Pušnik

Matematika, Govor, Zgodovina: študija nekega dogodka

Misliti revolucijo pomeni misliti zgodovino in misliti dogodek: zgodovino kot tisti genealoški kontinuum, s katerim revolucija preseka in dogodek kot način preseka.

Osnovni problem premisleka je aplikacija lacanovskega hiperstrukturalističnega modela linearne verige označevalcev na badioujevsko konceptualizacijo zgodovine: poizkušali bomo torej misliti zgodovino kot linearno zaporedje dogodkov oziroma zarez, s čimer bomo lahko izvedli novo kritiko in zahteve v teoriji in zgodovinopisju.

Razvoj analize začnem z vpeljavo opozicije Eksoterika : Esoterika, ki jo razložim na triadi Hegel-Saussure-Lacan. Namesto klasičnega dialektičnega razvoja teza-antiteza-sinteza v tem horizontu vsi trije ohranjajo isto opozicijo. Rešitev na zastavljeni problem se začne dovrševati pri lacanovskem hiperstrukturalizmu, ki klasični strukturalistični sliki doda temporalno dimenzijo. Na tem mestu znova premislimo koncept retroaktivnega upomenjanja in ugotovimo, da je Lacanov hiperstrukturalizem že sam po sebi dovolj teoretsko produktiven in politično subverziven, še vedno pa v opoziciji Eksoterika : Esoterika ni odločilen: zato ugotovimo, da obstajata dve branji lacanovskega hiperstrukturalizma, oziroma obstajata dva Lacana: saussurovski in post-strukturalistični.

Na koncu srečanje med dvema branjema izvedemo tako: eksoterika, torej tisto strukturirano, z jasnimi razločki obstane kot tisto, kar je bilo predpostavljeno, a hkrati zamolčano, zato, da omogoči znova in znova formacijo esoterike.

Naš premislek ima tri pomembne implikacije. Prvič: jasno je, da je vsakršna pertinentnost formirana samo retroaktivno nazaj v momentu subjektove intervencije v dejansko. Z našim premislekom postane jasno, da takšna intervencija po eni strani traja poljubno dolgo, v analizi, pa se konča takoj: z dogodkom. Drugič, omogoča nam na novo premisliti koncept dogodka kot zareze. Tretjič, omogoča nam nov premislek kritike teorije, ki poizkuša izkopati tisto eksoterično, ki naj bi bilo naravno dejstvo, pa je zgolj zamolčana predpostavka.

***

Dali Regent

Nietzschejanska revolucija

Koncept socialne revolucije kot družbenega napredka v filozofiji Friedricha Nietzscheja nima svojega mesta že zaradi njegove kritike zgodovine. Zgodovina kot genealogija ne vključuje ideje linearnega napredka. Večno vračanje pa je ideja, ki zgodovinsko črto zvije v krog; vse kroži in se vrača. Živeli bomo znova in znova, če si to želimo ali pa ne; zavedanje tega je ali neznosna teža, ki nas pokoplje pod seboj, ali pa največji vir sreče in svobode.

Večno vračanje je mogoče razumeti na več načinov: kot dokaj nekoherentno kozmološko teorijo, kot etični imperativ ali pa kot antimit krščanstvu in metafiziki. Kot etični imperativ nam postavlja nalogo, da živimo tako, da si bomo želeli živeti še neštetokrat, saj nas to v vsakem primeru čaka. Tega nam nihče ne more zagotoviti, zato postavljam večno vračanje kot antimit za najbolj uporabno interpretacijo. Kot tako nas vodi v prevrednotenje vrednot krščanstva, metafizike in nihilizma, posledično pa v transformacijo onstranstva, nadčutnega in pomanjkanja absolutnega merila v večni zdaj.

Kar je vredno, lahko z voljo naredimo večno. Vprašanje, kaj je vredno večnega ponavljanja, je temelj Nietzschejevega principa selekcije. Glede na zgodovino koncepta revolucije kot krožnega gibanja in vračanja se bo prispevek osredotočal na značilnosti in potenciale nietzschejanske revolucije.

***

Rado Riha

Lacanova logika alienacije in separacije ali kdaj mislim samostojno?

Predavanje bo skušalo podrobneje prikazati problematiko in strukturo samostojnega mišljenja oziroma misli kot akta logičnega odpora. Argumentacija predavanja se bo opirala na logiko alienacije in separacije, dveh med seboj povezanih procesov, s katerima Lacan razlaga konstitucijo subjekta v njegovem razmerju z redom Drugega, z obstoječim simbolnim redom. Izhodišče bo alternativa »ali mislim ali sem«, se pravi, »ali mislim (samostojno) ali sem (na način šolske filozofije)«. Osnovna teza predavanja bo, da je samostojno mišljenje subjektivna dispozicija, ki deluje v modusu separacije od Drugega. Je mišljenje, ki se ločuje od reda danega smisla in vednosti. A vtem, ko se ločuje od Drugega, se vzpostavlja hkrati kot vozel trojega, kot vozel univerzalnega, singularnega in subjektivacije. In sicer subjektivacije tistega, ki veže svojo subjektivno bit na to, da vedno znova, od primera do primera, verificira svojo trditev, da obstaja resnica njegove misli kot točka neke ireduktibilne singularnosti, ki jo je mogoče neposredno univerzalizirati.

***

Zmago Švajncer Vrečko

Nedualna psihoterapija: revolucija na področju psihoterapije in filozofskih gibanj

Nedualno psihoterapijo se tako na širšem kot ožjem filozofskem in znanstvenem področju dojema kot psihoterapevtsko tehniko, nastalo oziroma izoblikovano v 21. stoletju, ki v sebi imanentno vsebuje elemente raznovrstnih nedualnih filozofskih doktrin, opredeljenih s soteriološko vrednostjo. Metodo lahko označimo za revolucionarno, saj v moderni dobi ponuja arhaično – vendar ne zastarelo – preteklost, prepleteno in zavito v sodobne psihoterapevtske strukture, preoblikovano za sodobnega pacienta in za – če se osredotočimo zgolj specifično na te – zdravljenje njegovih duševnih motenj. Peter Fenner, Penny Fenner, Judith Blackstone, Kenneth G. Bradford in drugi so samo ena izmed vodilnih imen na področju sodobne metode, ki se ukvarjajo s filozofskimi teoretičnimi in empiričnimi raziskavami njenih predpostavk, osnovanih za reševanje konfliktov na nezavedni in zavedni ravni. Revolucija, ki jo tehnika pomeni za sodobno dobo, je soteriološkega in plastično materialističnega pomena, njen pomen pa je razviden tudi v anti-antropomorfičnem smislu, češ da ne predstavlja poudarka na človeškosti temveč človečnosti, s tem pa sta v ospredju tako theoria kot praxis, tako prajñā kot karuṇā.

***

Tinkara Tihelj

Dojemanje človeka kot sredstvo, teorija Hannah Arendt in možnost revolucije skozi roman Deklina zgodba

Distopični roman Deklina zgodba Margaret Atwood je svojevrsten fenomen. Ponuja bogastvo motivov, ki so bili aktualni tako v času nastanka romana, kot v današnjih časih. Odpira vprašanja o dojemanju človeka kot sredstvu za dosego nekega cilja, s čimer mu je odvzeta njegova človečnost, dostojanstvo.

Ženska, ki pripoveduje svojo zgodbo, je dekla Odfreda, in je ena izmed mnogih, ki to doživi na lastni koži. Kot dekla nima nikakršnih pravic, še celo njeno ime ji je odvzeto. Zreducirana je zgolj na svojo reproduktivno funkcijo, nadaljevati mora človeški rod.

Ko je človek dojet kot sredstvo v totalitarnem sistemu, je neizbežno, da bo temu sledil revolt. Sama beseda revolt pa nas napeljuje na besedo revolucija.

Revolucija je sicer le ''vrh ledene gore''. Pod njo se skriva samo jedro politične filozofije in njeni osnovni pojmi kot so oblast, moč, sila, avtoriteta, nasilje, vojna, svoboda, ki so ključni za filozofijo Hannah Arendt.

»Nolite te bastardes carborundorum.« [»Ne daj, da bi te barabe pohodile.«] -Deklina zgodba

Zgornji stavek je stavek, ki vliva pogum. Pogum, ki bi vodil do upora. Do revolucije. Da bi ponižani skupini ljudi zopet povrnili dostojanstvo, ki jim pripada.

Stavek, ki pozvanja v aktualnem času, morda ne toliko k radikalni spremembi oblasti, kot jo predstavlja revolucija, vendar k ozaveščanju in borbi za pravice žensk. Z zadnjim je Atwood uresničila sam namen romana.

***

Aljoša Toplak

Je znanstvena revolucija še možna?

Kumulativni pogledi na znanost ranega 20. stoletja niso dolgo obstali. Danes si filozofijo znanosti brez cikličnega pojmovanja napredka težko predstavljamo. Po opredelitvi osrednjih pojmov –znanstvena revolucija, znanstveni (anti-)realizem, paradigma, empirični uspeh – se bom posvetil eni izmed aktualnih debat v filozofiji znanosti: je znanstvena revolucija še možna (oziroma bolje rečeno – verjetna)? To lahko razumemo kot eno izmed točk spora znanstvenega realizma in anti-realizma. Če so naše empirično uspešne teorije približno resnične, substancialnih sprememb ni za pričakovati. Če niso, bi v luči novih anomalij morala vzkliti boljša, substancialno drugačna teorija. Predstavil bom dialektično pot zgodovinske debate (Kuhn, Putnam, Laudan) in končal s sodobnimi pogledi (Fahrbach, Roush, Mizrahi, Park, Miller). Vprašanje se bo tako dotikalo zgodovinsko precej vplivnih argumentov: argumenta brez čudeža, pesimistične meta-indukcije, argumenta nedognanih alternativ, itd. Prispevek bom zaključil z lastnimi pogledi in svojo originalno tezo o legitimnosti samega vprašanja.

***

Cvetka Toth

Filozofija - družbena samorefleksija

Po Jürgenu Habermasu je naloga filozofije še vedno v tem, da reflektira univerzalnost misli, tako na področju znanosti in hkrati še, ko gre za univerzalnost temeljne racionalne življenjske prakse in delovanja. Samorazlaganje in samoohranjanje uma je stvar filozofije. »Najplemenitejšo nalogo filozofije« Habermas vidi v tem, da je »moč radikalne samorefleksije«, ki se mora vsak trenutek upirati vsem oblikam objektivacije (odtujitve), vsakršni ideologizaciji in temu, da bi se mišljenje in institucije ločile in osamosvojile od živega živetega življenja, od življenjskopraktičnega konteksta njihovega nastanka in delovanja; ta trenutek velja tudi za vrednote oziroma za njihovo zdajšnjo tiranijo.

***

Nesa Vrečer

Rousseau in francoska revolucija

Pričujoči prispevek se bo osredotočal na kompleksno razmerje med Jean-Jacques Rousseaujem in francosko revolucijo. Razgaliti bo skušal povezavo med politično filozofijo Rousseauja in temeljnimi idejami revolucionarjev. V času pred - predvsem pa med - francosko revolucijo je med Francozi vladal že kar kult Rousseauja kot temeljne literarne in politične figure razsvetljenstva. Konceptualno orodje revolucionarjev, predvsem po prvi fazi revolucije (torej po prevzemu oblasti) je orodje, ki je najprej prisotno že v Rousseaujevi državni pogodbi – ključen je koncept »volonté générale« oz. »obče volje«. A raba istih konceptov še ne pomeni, da tudi v obdobju revolucije nosijo isti pomen, ki so ga nosili v Rousseaujevih delih. Prispevek se bo osredotočil na dvojico vprašanj: 1) ali je Rousseaujev konceptualni aparat služil le kot terminološko orodje za izgradnjo nove politike ali pa so se njegove politične ideje dejansko odražale v zakonih revolucionarne vlade? in 2) je bil za pogoste omembe Rousseauja v revolucionarnih in protirevolucionarnih besedilih kriv le njegov kultni status, ki je besedilom dajal legitimnost? Cilj prispevka bo tako pokazati razmerje med avtorjem, njegovo teorijo in pomenom te teorije za prakso.

***

Zala Žagar

Analiza new age-a kot duhovne revolucije

V 60ih letih prejšnjega stoletja se nezadovoljstvo s povojno politiko oblasti izrazi v različnih družbenih in političnih akcijah, med najbolj odmevnimi so bili študentski in delavski protesti v Parizu maja '68. Upor proti vladajočim se odraža tudi na duhovnem področju – v Severni Ameriki in kasneje drugod po svetu vzniknejo mnoga verska gibanja, ki po svoji strukturi, delovanju in naukih predstavljajo inovacijo v primerjavi s tradicionalnimi dogmatičnimi religijami. Nove eklektične verske skupine, ki v sebi združujejo tako stare ideje okultističnih, mističnih in ezoteričnih tokov, kot tudi azijske religije in nekatere spontane vplive krščanstva, islama idr., rastejo kot gobe po dežju in narašča tudi število njihovih pripadnikov. V obdobju presežne izbire različnih religij, zbranimi pod ohlapnim imenom new age oz. nova doba, se posameznik znajde v situaciji, ko sam izbira svoja prepričanja na podlagi tega, kar mu v danem trenutku ustreza. V svojem prispevku bom poskušala analizirati in kritično ovrednotiti razpršeno novodobniško gibanje, njegov izvor, razvoj v naslednjih desetletjih in vlogo v sodobni družbi.