Letošnji filozofski maraton bo potekal 5 dni od 14.11. do 18.11.2022. Na predavanjih, kjer so v sodelovanje vključeni študentje in profesorji, bodo predstavljene razne teme, ki se dotikajo npr. postkolonialne teorije, eksperimentalne filozofije, metode statistike in tako dalje. Letos so prispevki prišli tudi iz drugih držav, tako da bodo nekatera predavanja v angleškem jeziku.

Tema letošnjega maratona je Filozofija in metoda. Metoda v filozofiji je način, kako filozofi obravnavajo filozofska vprašanja. Obstaja mnogo oblik metode, npr. psihoanalitična metoda, sokratska metoda, fenomenološka metoda,... Za filozofska vprašanja so značilni argument, dvom in dialektika. Vsak filozof sledi svoji metodi in se nanjo zanaša pri delu. Filozofske metode pa imajo nekatere skupne značilnosti.

PROGRAM:

PONEDELJEK, 14.11.2022 V PREDAVALNICI 434

- Tara Peternell, »Uvodni nagovor predsednice Študentskega filozofskega društva« (10:20-10:30)
- Nika Šostarič, »Svet je poln slepcev« (10:30-11:15)
- dr.Olga Markič, »Eksperimentalna filozofija« (11:20-12:05)
- Nastja Tomat, »Med normativnim in deskriptivnim: epistemska racionalnost« (12:10-12:55)
- Gregor Kroupa, »Analiza, sinteza in filozofija« (13:00-13:45)
- Blaž Istenič Urh, »Med statistiko kot metodo in metodo statistike« [ZOOM] (15:00-15:45)
- Dušan Rebolj, »Pomen situacionizma za politično filozofijo: ali je pogum edina preostala državljanska vrlina?« (16:00-16:45)

TOREK, 15.11.2022 vse razen dr. Borut Ošlaj (v pred. 030) V PREDAVALNICI 434

- Tilen Milošič, Oskar Ban Brejc, Miha Feher, Nika Šoštarič, »Prelomi v metodi postkolonialne teorije« (9:45-11:15)
- Filip Draženović, »Preudarnost kot metoda političnega« (12:10-12:55)
- dr. Ville Suuronen, »Acts of Citation as Acts of Politics: On the Method of Using Texts Politically« (13:00-13:45)
- Lana Kučer, »Pomen Sartrove metode za vprašanja svobodne volje« (16:20-17:05)
- Marko Miočić, »Antikopernikanstvo: premisa neke filozofske metode« (17:15-18:00)
- dr. Borut Ošlaj, »’’We have to learn to think in a new way’’ Kvantno mišljenje kot ‘’metoda’’« v predavalnici 030 (18:00-19:40)

SREDA, 16.11.2022 V PREDAVALNICI 434

- Mihael Hötzl, »Misliti metodologijo psihoanalize« (10:30-11:15)
- Matej Kapus, »Boleča protislovja« (11:20-12:05)
- Gal Rebolj, »Meditacija in glasba kot metodi znanja« (13:45-14:30)
- dr. Matjaž Potrč, »Barvna osvetlitev, metodološki oziri« (14:40-16:20)
- Matija Pušnik, »Mišljenje onkraj metode« (16:30-17:15)
- dr. Nina Petek, »Mipamova metoda srednje poti: prāsaṅgika in svātantrika v tibetanski filozofiji 19. stoletja « (17:30-18:30)
. Marko Markič, »Problematični smisel fenomena kot samo-danosti bitnega smisla« (18:45-19:45)

THURSDAY, 17.11.2022 - MODRA SOBA

- Matej Kapus, »Introductory speech« (13:05-13:15)
- dr. Blaž Zabel, »The Death of Methodology and Why We Should Return to Philology« (13:15-14:15)
- Dušan Smiljanić, »What is a Method and Does Philosophy Require it at All?« (14:20-15:05)
- dr. Pavle Stojanović, »Three Ancient Skeptical Methodologies« (15:15-16:00)

INTERMISSION (16:00-17:00)

- Teodora Rebić, »Method as a Philosophy« (17:00-17:45)
- Bruno Cortesi & Jacopo Pallagrosi, »The Dangers of Dissecting Phenomenology« (17:50-18:35)
- Natalia Tomashpolskaia, »Wittgenstein’s Critique of Freud’s Method« [ZOOM] (18:40-19:25)

FRIDAY, 18.11.2022 - MODRA SOBA

- Frank Hernández, »On the Very Idea of Philosophy: the ‘’Double Bind’’ of Philosophy and its Epistemic Consequences« (13:00-13:45)
- Karlo Gardavski, »Wittgenstein and Brandom: Against Method« (13:50-14:35)
- Kobe Keymeulen, »On Anfang in Hegel and Schelling or, when ‘beginning’ is too much to begin with« (14:40-15:25)
- Michał Karłowski, »Cabbalistic and apophatic methods in legal interpretation« [ZOOM] (15:30-16:15)

INTERMISSION (16:15-17:15)

- Kosmas Brousalis, »Localism and the Method of Reflective Equilibrium in the Scientific Realism Debate« [ZOOM] (17:15-18:00)
- Jelena Mijić, »The Role of Thought Experiments and Conceptual Analysis in Analytic Philosophy« (18:05-18:50)
- C.P. Hertogh, »Semantics of Thought Experiments« (18:55-19:40)

 

Povzetki predavanj: 

 

Nika Šoštarič: Svet je poln slepcev

»Kadar jaz uporabim kakšno besedo,« je samozavestno rekel Glava-Mož (Humpty-Dumpty), »pomeni ta beseda natančno tisto, kar jaz hočem, da pomeni – nič več in nič manj.« »Vprašanje je samo,« je menila Alica, »ali od besed lahko zahtevate, da pomenijo toliko različnih reči.«* Človek je na vsakem koraku vpet v jezik in posledično tudi v metafore, ki niso del le literarnega, temveč tudi običajnega jezika. Ker so metafore tako globoko zakoreninjene vanj, je odstop od njih praktično nemogoč. Ena izmed ved, ki stoji nad breznom ponovnih reinterpretacij, napačnih razumevanj in novih idej, je tudi filozofija. Pa vendar mnogi misleci pozabijo, da ima včasih že zgolj pomen neke besede moč spremeniti smisel celotnega filozofskega dela. Pomen jezika v metodologiji filozofije je zato nadvse pomemben, kajti ta usmerja našo pozornost, razumevanje in poslednje (še neprehojene) poti. V filozofiji znanosti sta se s človeško percepcijo ukvarjala Norwood Russell Hanson in Ludwik Fleck; prvi se je osredotočil na razlikovanje terminov »videti« in »gledati«, drugi pa se je poglobil v idejo, da človek nenehno s seboj nosi neodložljivo prtljago, ki vpliva na njegovo razumevanje sveta. Torej, ali je uporabnik jezika res tisti, ki določa pomen besed, ali imajo le-te nenazadnje pomen tudi same na sebi?

* Carroll, Lewis. Aličine dogodivščine v čudežni deželi; in V ogledalu. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990

Ključne besede: jezik, filozofija jezika, metafore, Ludwik Fleck, Norwood Russell Hanson 

 

dr. Olga Markič: Eksperimentalna filozofija 

Eksperimentalna filozofija je relativno nov interdisciplinarni pristop v filozofiji, ki se je začel pod tem imenom razvijati v začetku 21. stoletja. Združuje tako vprašanja in teoretske okvire, ki so tradicionalno filozofski, kot eksperimentalne metode, ki jih običajno povezujemo s psihologijo in kognitivno znanostjo. Razumljena v širšem smislu eksperimentalna filozofija uporablja empirične metodo kot pomoč pri iskanju odgovorov na filozofska vprašanja, pri čemer se opira na bogato filozofsko literaturo. Navezuje se na dolgo tradicijo filozofskega raziskovanja, ki je v  obravnavo filozofskih vprašanj vključevalo tudi empirične raziskave in izsledke znanosti. V ožjem smislu pa se eksperimentalno filozofijo pogosto opisuje kot uporabnico empiričnih metod za proučevanje intuicij o filozofsko zanimivih scenarijih, na primer, o intuicijah glede kompatibilizma in inkompatibilizma glede vprašanja o determinizmu in svobodni volji. V prispevku bom na kratko predstavila področje in opredelila tri osnovne raziskovalne pristope, ki zaznamujejo eksperimentalno filozofijo.  Nato pa se bom osredotočila na vprašanje, kako intuicija monizma/pluralizma vpliva na reševanje problema osebne identitete.

Ključne besede: eksperimentalna filozofija, kognitivna znanost, filozofske intuicije, pojmovna analiza, problem osebne identitete

 

Nastja Tomat: Med normativnim in deskriptivnim: epistemska racionalnost

Epistemska ali teoretična racionalnost je tema na presečišču epistemologije in preučevanja racionalnosti; lahko jo opredelimo kot obliko racionalnosti, katere cilj je pridobivanje resničnih prepričanj. Kot na številnih drugih področjih filozofije se tudi tu poraja vprašanje o odnosu med normativnimi in deskriptivnimi teorijami ter pristopi. Normativne teorije postavljajo kriterije, na podlagi katerih presojamo človeško (i)racionalnost ter predpisujejo, kakšno bi moralo biti naše spoznavanje in vedenje, da bi ga lahko označili za racionalno. Deskriptivne teorije pa preučujejo, kako ljudje v resnici spoznavamo in delujemo. Tradicionalno je vprašanje o tem, kako bi morali oblikovati racionalna ali upravičena prepričanja, v domeni epistemologije; vprašanje o tem, kako proces oblikovanja prepričanj v vsakdanjem življenju dejansko poteka, pa v domeni empiričnih znanosti, kot je psihologija. V prispevku bom na primeru epistemske racionalnosti naslovila vprašanje, ali – in v kolikšni meri – bi se morale normativne teorije naslanjati na deskriptivne ter obratno. Navedla bom prednosti in pomanjkljivosti obeh pristopov ter opisala možnosti, ki jih odpira naturalizirana epistemologija. S tem bom naslovila širše vprašanje o odnosu med metodami filozofije in empiričnih znanosti ter možnosti povezovanja filozofije, kognitivne znanosti in psihologije.

Ključne besede: racionalnost, epistemologija, normativno, deskriptivno, prepričanja

 

Gregor Kroupa: Analiza, sinteza in filozofija

Pod vplivom recepcije antične geometrije sta se v novoveški filozofiji analiza in sinteza začeli uveljavljati kot univerzalni filozofski metodi. Vendar pa je vse prej kot jasno: prvič, kako naj bi bili metodi prenosljivi oziroma, kaj sploh v filozofiji lahko šteje kot analiza in kaj kot sinteza v ožjem smislu; ter drugič, kakšno sploh je razmerje med obema? Pri avtorjih, ki so se najbolj navduševali nad matematično metodo in se najpogosteje sklicevali na »analizo starih«, najdemo večinoma le skope, enigmatične ali celo protislovne definicije metode, še težje pa jo je izslediti v njihovih izpeljavah. V prispevku se bom najprej posvetil osnovnim dilemam glede interpretacije, analize in sinteze v novoveški filozofiji (zlasti pri Descartesu), nato pa bom skušal pokazati, kako so nekateri ključni argumenti filozofije sedemnajstega in osemnajstega stoletja – t.i. vzročne definicije, domnevne zgodovine in hipotetične pripovedi o možnem nastanku vseh stvari – pravzaprav primeri sintetične metode v ožjem pomenu.

Ključne besede: analiza, sinteza, metoda, geometrija, Descartes

 

Blaž Istenič Urh: Med statistiko kot metodo in metodo statistike

Prispevek bo razpravljal o raznolikosti relevantnosti statistike za filozofsko refleksijo. Statistika je v večini znanosti kot metoda namreč praktično nepremagljiva, vstopa pa tudi v filozofijo. Metafilozofska vprašanja o pristopu k zgodovini filozofije, pa tudi k pravim filozofskim problemom (npr. o svobodni volji), zlasti v analitični tradiciji, dopolnjujejo statistične metode. A filozofi seveda ne morejo biti le zvesti in slepi uporabniki teh metod, temveč se morajo soočiti tudi z vprašanji, ki jih sproža njihova uporaba. Vprašanji, ki si zaslužita filozofsko refleksijo, sta: vsi (meta)filozofski problemi seveda ne morejo biti reducirani na statistične, a kateri so lahko? In kakšen je status spoznanja z uporabo teh metod? Uporaba statističnih metod v znanosti je prav tako vredna filozofske analize, pri čemer ne smemo pozabiti na primere, kjer se ta vprašanja stikajo z etičnimi (npr. uporaba algoritmov strojnega učenja v medicini). Naj omenimo, da je pomemben tudi razmislek o statistični metodi sami, pri čemer je treba povedati, da so filozofi vsaj delno sodelovali pri njenem razvoju (npr. Bayesova statistika). Vse to kaže, da moramo statistiki v filozofiji tako formalno kot v poučevanju dati večjo vlogo. To znanje lahko namreč filozofom pomaga pri razumevanju znanstvenih rezultatov, ki lahko služijo kot podpora čisto pravim filozofskim argumentom.

Ključne besede: statistika, metodologija, metafilozofija, filozofija znanosti, etika

 

Dušan Rebolj: Pomen situacionizma za politično filozofijo: ali je pogum edina preostala državljanska vrlina?

Kot vejo praktične filozofije politično filozofijo omejujeta dve metodološki predpostavki. Prvič, navezovati se mora na zaznavni politični svet. Drugič, ljudem sme nalagati le ravnanje, ki so ga sposobni. Vodil za politično ravnanje, ki ne upoštevajo druge predpostavke, se ne da upravičiti; če politična filozofija ne upošteva prve, je slaba. Ti predpostavki ji nalagata nekolikšno dojemljivost za spoznanja empiričnih znanosti. V prispevku bom predstavil, kaj nalagajo teorijam državljanskih vrlin tista psihološka dognanja, na katera se opira situacionistična kritika etike vrlin. Situacionisti trdijo, da naj bi bile tradicionalne (aristotelske) vrline osebnostne lastnosti, zaradi katerih ljudje ravnajo zaželeno tudi v za to neugodnih situacijah – in to dokaj redno. Toda psihološke ugotovitve kažejo, da človeško ravnanje močno določajo situacijski dejavniki. Ali takšnih lastnosti, kakršne naj bi bile vrline, sploh ni, ali pa so tako krhke, da jih pri določanju ravnanja pogosto povozijo okoliščine. Če vrlin ni, etika le-teh krši prvo metodološko predpostavko. Drugo pa krši, če ljudem situacije redno preprečujejo vrlo ravnanje. Zdaj: politični filozofi, ki se opirajo na državljanske vrline, se situacionistični kritiki ne morejo izogniti ne tako, da vrline pripisujejo manjšini, ne tako, da jih pojmujejo le kot ideale delovanja. Kajti večina sodobnih teorij predpostavlja, da so državljanske vrline priučljive ter hoče, da so razširjene in zanesljive. V prispevku bom to upošteval, a razložil, zakaj je pogum morda edina državljanska vrlina, ki se je situacionistična kritika ne dotakne oz. se je dotakne manj kot npr. strpnost, politična čuječnost in zaupljivost.

Ključne besede: etika vrlin, filozofska metodologija, pogum, politična filozofija, situacionizem.

 

Tilen Milošič, Oskar Ban Brejc, Miha Feher, Nika Šoštarič: Prelomi v metodi postkolonialne teorije

Postkolonializem je kritična akademska študija kulturne, politične in gospodarske dediščine kolonializma in imperializma, ki se osredotoča na vpliv človeškega nadzora ter izkoriščanja koloniziranih ljudi in njihove zemlje. V kontekstu postkolonialnosti se je nujno treba ustaviti ob besedi »dialog«, ki se prepleta med superiornim zahodom in ostalimi deli sveta (»The West and the Rest«). Glavna agenda tega raziskovalnega pristopa je obravnava zatiranja, rasizma in izgubljene identitete. Kaj se zgodi s teorijo, produkcijo vedenja in konec koncev s samim pogledom na svet, ko so zgodovinsko kontingentne kategorije, ki so nastale na zahodu in so bile kasneje izvožene po vsem svetu, prepoznane za točno take – za zgodovinsko kontingentne? Postkolonialna teorija skuša preseči dualistični pogled na ne-zahodna območja kot na realne manifestacije pripovedi, ki jih zahod o teh ne-zahodnih območjih pripoveduje že stoletja, in odkriti nova teoretska sredstva, ki presegajo mistifikacijo ter poenostavljanje življenja in mišljenja ne-zahodnih območij in ras. S tem zahteva metodo kritične obravnave, ki naj bi presegla kulturni esencializem in prikazala kontingentnost univerzalnih kategorij. Vendar pa ji nekateri kritiki očitajo ravno nasprotne učinke – namreč esencializacijo kultur in utrjevanje dualizma z vztrajanjem pri ohranjanju pojmov Zahoda in Orienta kot njegovega Drugega v mišljenju. Očitano ji je tudi, da s fiksacijo na narodno identiteto lahko kvečjemu pripomore k omejevanju razvoja dekoloniziranih držav, četudi cilja na ravno nasprotni učinek. Pri razmisleku o vrednosti postkolonialne teorije kot metode moramo torej predvsem upoštevati vso kritiko, ki je v disciplino usmerjena, saj so posledice prikrito pomanjkljive metode lahko daljnosežne in globoko škodljive za disciplino, ki se metode poslužuje, še posebej pa za predmete v njeni domeni.

Ključne besede: postkolonialna teorija, diskurz o Drugem, orientalizem, identiteta, kritika

 

Filip Draženović: Preudarnost kot metoda političnega

Namen predavanja bo prestaviti preudarnost kot metodo političnega odločanja in delovanja (phrónēsis, prudentia). Po krajši predstavitvi Aristotelovega razmisleka v Nikomahovi etiki se bom osredotočil na novoveške primere (1500–1800), kjer bom ob problemskem vprašanju preudarnega delovanja v politiki (eni izmed področij praktične filozofije) predstavil razmisleke nekaterih pomembnejših mislecev (Machiavelli, Cardano, F. Bacon) ter problematiziral nezmožnost ločevanja med preudarnostjo in znanjem (sapientia) oz. med umetnostjo (ars) in znanostjo (scientio), s čimer se bom dotaknil polja umeščanja politike.  V drugem delu predavanja se bom osredotočil na tri problemska polja: najprej bom predstavil vez med politiko, pravom in medicino, saj gre za tri področja, kjer ni možno vnaprej predvideti vseh okoliščin in postaviti trdnih zakonov, ampak je potrebno delovati glede na okoliščine, v katerih se posameznik nahaja. V navezavi na to polje bom predstavil analogijo politika in krmarja, pri čemer bom pokazal, kako je metafora ladje služila pri prikazu preudarnosti. Na koncu se bo predavanje posvetilo disimulaciji oz. laganju, pretvarjanju, ki se je nahajalo na spodnjem robu politične preudarnosti. S tem bo pokazano, kako težko je dejansko zamejiti meje metode in ločiti sprejemljive od nesprejemljivih praks.

Ključne besede: praktična filozofija, zgodnji novi vek, politična filozofija, Machiavelli, metoda

 

dr. Ville Suuronen: Acts of Citation as Acts of Politics: On the Method of Using Texts Politically

This presentation examines the question of method through the practice of citing. The method and politics of citing are analysed by exploring the works of two highly influential political thinkers, Hannah Arendt and Carl Schmitt. My main argument put forward in the presentation is the following one: The work of every political theorist and philosopher can be imagined, mapped, and described as a collection of citations. What is an act of citation? What are its functions, logic, purposes – its politics within the realm of a certain textual corpus? Illustrating these questions by examining the oeuvres of Arendt and Schmitt, the presentation aims to define and enumerate a set of “canonic gestures” – textual-political acts that can be named, charted, and described as emerging from a certain logic within the textual spaces created by the two named authors. Investigating how Arendt’s thinking is animated by her own counter-canon of “new republicans” – ranging from Socrates and Kant to Jaspers and Benjamin – the concept of polyphonic interlacing is extracted as a description of Arendt’s specific practice of discovering intellectual allies for her own project. In the case of Schmitt’s, by examining his counter-canon of conservative thinkers from Bodin and Hobbes to Donoso Cortes and others, the concept of ventriloquistic xenology is discovered to disclose the specific logic of citing that emerges from the axiomatics of Schmitt’s political thought. Through these analyses, the presentation examines how the basic theses of the political theories of Arendt and Schmitt reflect their practical methodological choices in using other authors.

Keywords: political philosophy, Hannah Arendt, Carl Schmitt, citing, textual corpus

 

Lana Kučer: Pomen Sartrove metode za vprašanje svobodne volje

Debata o tem, ali imamo ljudje svobodno voljo ali smo determinirani, sega v same začetke filozofije. V prvem delu svojega prispevka bom predstavila metodološki obrat, ki povzroči, da debate determinizem-svobodna volja ne obravnavamo več v kontekstu klasične »analitične« filozofske tradicije, temveč nam omogoči, da k problemu pristopimo z druge perspektive. Sartre v luči eksistencializma pojmu svobode pripiše nov pomen s tem, da na znanem primeru svojega učenca, ki pride k njemu po nasvet, izpostavi fenomenološko izkustvo svobode, ki ga posameznik ob soočenju z moralno dilemo doživlja kot grozo. V drugem delu prispevka bom predstavila in kritično obravnavala njegovo progresivno-regresivno metodo, ki z vpeljavo eksistencializma kot ideologije poskuša odgovoriti na aktualne probleme marksizma v času njegovega ustvarjanja ter ponudi sintezo med navidez nezdružljivima filozofskima tradicijama. Ključni problem mojega prispevka bo torej, kakšno vrednost ima Sartrova metoda za vprašanje svobodne volje.

Ključne besede: svobodna volja, determinizem, eksistencializem, marksizem, progresivno-regresivna metoda, Sartre

 

Marko Miočić: Antikopernikanstvo: premisa neke filozofske metode

Kriterij za ustreznost metode je njena uporabnost. Izbira metode v filozofiji sicer že implicira neko določeno vrsto filozofije, katere paradigmatski (ne pa edini) predstavnik je Nietzsche – namreč takšno, ki si izbere svoj smoter in nato na podlagi le-tega izbere metodo, s katero ga bo dosegla. Ker smo soočeni z dejstvom večmetodne realnosti filozofije, se nam zdi izbira metode in smotra poljubna. Tu pa bomo trdili, da izbira metode ni vedno oz. v celoti poljubna, saj se v redkih, a za filozofijo dragocenih situacijah razkrije, da se izbira neke metode izteče v nesmisel in jo zato lahko (morda celo prvič) okličemo za neuporabno. Uporabna metoda mora poleg imanentnega razvoja premis v sklepe slediti tudi svojemu objektu proučevanja, če se ta s spremembo osvetlitve razkrije kot epistemološka ali pragmatična ovira za napredovanje metode, in prevprašati lastne premise za dovolj korakov nazaj, da se morda celotna metoda izkaže za lokalno neuporabno (se pravi, je njen doseg omejen). V skladu s tem bomo sledili dediščini Kantovega kopernikanskega obrata in skušali nakazati posledice njegove nedovršenosti v metodah, kakršna je fenomenološka, za sodobno socio-politično realnost.

Ključne besede: fenomenologija, Kant, ovira, kopernikanski obrat, subjekt

 

dr. Borut Ošlaj: »We have to learn to think in a new way«: kvantno mišljenje kot »metoda«

Izhajajoč iz Potsdamskega manifesta 2005 z naslovom »We have to learn to think in a new way«, katerega glavni avtor je atomski fizik Hans Peter Dürr, se bomo v predavanju posvetili možnosti in smiselnosti prenosa revolucionarne metode kvantne mehanike na področji humanistike in filozofije. Če obstaja kvantna mehanika, potem nujno obstaja tudi mišljenje, ki na specifičen način pojmuje njene predmete. Ta način pa, kot bomo videli, ne zajema le bistveno širšega spektra spoznavanja, kot ga pred nami razpirata kvantna mehanika in vsebina manifesta, temveč je hkrati tudi precej starejši od te ključne naravoslovne teorije. Z metaforo kvantnega mišljenja bomo opredelili morda najbolj subverziven pristop k razumevanju pogojev možnosti ustvarjalnega spoznavanja, nagovorili njegovo dokazano vitalnost na različnih spoznavnih področjih, zagovarjali potrebo po spremembi ali vsaj dopolnitvi klasičnih spoznavnih metod s kvantnim mišljenjem ter končno izpostavili nemožnost, da bi takšno mišljenje lahko postalo metoda v običajnem pomenu te besede. 

Ključne besede: kvantno mišljenje, metoda, absolutna subjektivnost, svoboda, potencialnost

 

Mihael Hötzl: Misliti metodologijo psihoanalize

Ena najpogostejših in največjih kritik psihoanalitičnega pristopa do raziskovanja človekove duševnosti nedvomno zadeva metode dotičnega pristopa, ki so največkrat opisane kot neznanstvene, njihove zaključke in dokaze pa se dojema zgolj kot deskriptivne, situacijske, morda celo naključne. Psihoanaliza tovrstne kritike ne more zavrniti, vendar je niti ne poskuša. Vsekakor drži, da se psihoanalitično raziskovanje temeljno razlikuje od konvencionalno znanstvenega, saj gre pri slednjem za opisovanje dobljenih informacij skozi terapijo, ne pa za vnaprej pripravljene hipoteze in rekonstrukcije preko poskusov in podobnih pristopov. Že Freud, ki se je poprej ukvarjal z nevrologijo, se je močno zavedal težavnosti postavitve metodologije psihoanalitičnega mišljenja, ki bi zagotavljala določeno stopnjo legitimnosti, kot jo uživajo druge znanosti s svojimi veliko preprostejšimi orodji. Cilj mojega prispevka bo predstaviti tako kritiko psihoanalitične metode kot njen odgovor, temelje psihoanalitične metodologije pa bom razvil in povezal z modernim statusom te vede in njenimi sodobnimi izzivi.

Ključne besede: psihoanaliza, Freud, znanost, kritika, metodologija

 

Matej Kapus: Boleča protislovja

Dva ključna trenutka Wittgensteinove misli, ki sta ga zaposlovala celo življenje, sta metodološki ideji, ki se med drugim pojavljata pri enem njegovih zgodnejših vplivov, Heinrichu Hertzu. V mladih letih je Wittgenstein študiral strojništvo in čeprav se je od tega področja kasneje oddaljil, je vseeno očitno, da so ga nekatere zgodnejše ideje iz tega časa spremljale vse življenje ter močno zaznamovale njegovo misel. Hertzovo delo Principi mehanike nosi edinstveno distinkcijo dela edinega misleca, ki ga je Wittgenstein citiral svoje celotno življenje, in sicer tudi v poznem obdobju, ko se je oddaljil še od figur, ki so bile zanj tako temeljne kot Frege. Ključni citat se pojavi v uvodu v delo. Ob obravnavi pojma sile Hertz izjavi misel, ki ima več kot očitne vzporednice z Wittgensteinovo. Grobo navedeno: ko bodo boleča protislovja odstranjena, vprašanja o naravi pojma sile ne bodo imela odgovorov; naš zmedeni um bo zgolj nehal spraševati nelegitimna vprašanja.
Ta misel predstavlja vzporednico ne le filozofski ideji, temveč sami metodološki naravnanosti Wittgensteina, verjetno v vsej njegovi misli. Druga stran te ideje je formacija pojmov. Če se moramo prenehati prevpraševati o neposrednem pomenu pojmov, to še ne pomeni, da ne smemo pojmov tudi formirati. Pod vprašaj je postavljen naš celoten odnos do njih; tako za Wittgensteina kot za Hertza je ta odnos transcendentalen. Skušali bomo pokazati vzporednice med njima ali vsaj predstaviti vsako od njunih specifičnih metod tudi v tem oziru.

Ključne besede: sila, nelegitimna vprašanja, razčiščevanje pojmov, transcendentalno

 

Gal Rebolj: Meditacija in glasba kot metodi znanja

Ljudje se dobro zavedamo konvencionalnih metod doseganja in širjenja znanja, kot so pogovori, besedila  ter podobne pričevalne oblike. Te so prepoznane kot zadostne metode prenašanja in razumevanja znanja, a s tem se v občem zavedanju tudi pogosto predpostavlja obliko le-tega, ki je informacijska in sestavljena le iz opisnih elementov. A vendar nam jasnost tega znanja zakriva obstoj in pomembnost drugačnega znanja, sestavljenega iz abstraktnosti, ki se dotika veliko globljega razumevanja. Izpostaviti je treba metodi za pridobivanje takšnega znanja: meditacijo in glasbo. To nista edina načina, preko katerih ga lahko dosežemo, a si zaradi edinstvenega pomanjkanja opisnih elementov delita posebno zmožnost doseganja le-tega. Meditacija se pojavi v večih različnih oblikah. Njeno vrednost za formuliranje znanja so prepoznale različne meditativne ipd. tradicije skozi človeško zgodovino. Meditacije načeloma niso sestavljene iz opisnih prvin, ki bi nam jasno skušale ponujati znanje. Dosegajo znanje, ki ni razložljivo z jezikom, temveč samo z izvajanjem. Ta trenutek nezadostnosti jezika izpostavi tudi Nietzsche, ko na piedestal postavlja glasbo zaradi njene dionizične moči, ki je primanjkuje jeziku. To je še posebej relevantno za nas filozofe, ko jo Nietzsche uporabi za napad »sokratizma« ali logično-racionalnega načina razmišljanja in razumevanja znanja.

Ključne besede: meditacija, glasba, znanje, razumevanje, abstraktnost

 

dr. Matjaž Potrč: Barvna osvetlitev, metodološki oziri

Najprej bom predstavil zamisel barvne osvetlitve: vpliv ozadne oblikovne pokrajine na zavestno psihološko vsebino. Naše vsakdanje delovanje, tvorba prepričanj, pa tudi dojemanje šal osvetljujejo mnoge vsebine, ki jih upoštevamo, ne da bi bile izrecno predstavljene. Metodološko lahko to predstavimo kot skupek duševnih vsebin  M+M*, kjer je M pojavna zavestna duševna vsebina, M* pa je nezavedna duševna vsebina, ki osvetljuje M z značilnostjo F. Nektere duševne vsebine M*1,...,M*n, ki barvno osvetljujejo M, so osredotočene, druge pa so bolj splošno shematske. Pri tem nam je v pomoč spoznavna teorija ledene gore. Prizorišče izrecne zavestne vsebine M se nahaja nad vodo, nezavedne vsebine M*1,...,M*n pa v različnih globinah pod njeno gladino. Osredotočene nezavedne vsebine označimo kot intencionalne vsebine I@1,...,I@n. Splošno shematske nezavedne duševne intencionalne vsebine pa označimo z I%1,...,I%n. Vse te barvno osvetljujejo prizorišče pojavne zavestne duševne vsebine M. In celotna zgodba se dogaja v dejavnem prostoru razlogov. Nezavedne vsebine delujejo v prostoru vzrokov in jih doživljamo, kot da bi na nas prišle z jasnega. Marrova zgodnja obdelava vidnih podatkov prispeva k barvni osvetlitvi M, kljub temu da so v njej delujoče vsebine daleč pod gladino.

Ključne besede: barvna osvetlitev, tvorba prepričanj, spoznavna teorija ledene gore, duševne vsebine: zavedne, ne-zavedne, nezavedne

 

Matija Pušnik: Mišljenje onkraj metode

Mišljenje se odvija na nek način in v nekem kontekstu. Dana je, če želite, osnovna slovnica mišljenja v določenem okvirju, ki jo lahko opazujemo kot docela antropološko dejstvo. Rekli bi lahko, da ima mišljenje neko metodo. Podrobnejša obravnava različnih mišljenskih metod pokaže, da različnih metod ne moremo zvesti ene na drugo. Morda bi lahko rekli, da lahko opišemo sistem nekega (delnega) razuma, težje pa sistem čistega razuma sploh – ni jasno, če res obstaja izčrpen in popoln niz osnovnih predpostavk, na katerem bi lahko zgradili enoten sistem mišljenja. Pa tudi če bi obstajal, ni jasno, zakaj bi ga želeli postaviti in na kakšen način bi nam koristil. Pojav, ki ga v zahodnem diskurzu imenujemo filozofija, v grobem označuje mišljenje onkraj metode – reševanje problemov, ki jih v okviru obstoječih mišljenskih praks in načinov ni bilo moč rešiti. Glede tega lahko opazimo dvoje:  to, na kar mislimo, ko rečemo »filozofija«, presega akademsko disciplino ter se lahko pojavi kjerkoli in kadarkoli; in, še pomembnejše, reševanje novih problemov se lahko izteče v tri možne zaključke. Prvič: problem bi lahko rešili, vendar bi se bržkone izkazalo, da le-ta, dokler je rešitev tako trivialna, ni bil zares problem. Drugič: problem bi lahko prikazali kot nerešljivega – v zgodovini filozofije lahko morda pokažemo na več primerov strukturno nerešljivih problemov. In tretjič: reševanje problema lahko sistematiziramo, in sicer tako, da izumimo novo metodologijo. Zgleden primer tega so znanosti, ki so nastale na pogorišču izvirno filozofske obravnave. Problematično mesto premisleka leži v vprašanju, kako je mogoče skupaj misliti mišljenje kot nekaj bistveno definiranega s svojo metodo in kot nekaj onkraj metode. Odgovor na to dilemo je pomemben tudi onkraj svoje gole teoretske zanimivosti – informira namreč reševanje različnih aktualnih problemov v različnih vedah, od politologije do pedagogike.

Ključne besede: pragmatizem, relativizem, logika, eksperimentalni empiricizem, epistemologija

 

dr. Nina Petek: Mipamova metoda srednje poti: prāsaṅgika in svātantrika v tibetanski filozofiji 19. stoletja

Tibetanski filozof Mipam (Jamgön Ju Mipham Gyatso; 1846–1912), eden najpomembnejših predstavnikov šole nyingma, je v iskanju srednje poti med t. i. negativno in pozitivno metodo  (prāsaṅgika in svātantrika), ki sta se uveljavili v dveh  pristopih k usvajanju modrosti v indijskem budizmu mahāyāna, ustvaril unikatno sintezo obeh metod in s tem premostil številne napetosti med nazori šol madhyamaka in yogācāra, kar predstavlja izjemen doprinos k integralnemu značaju tibetanske filozofije 19. stoletja. V prvem delu predavanja bomo na kratko orisali razliko med metodo radikalne negacije prāsaṅgike na osnovi filozofske misli Candrakīrtija in metodo svātantrike, katere predstavnik je denimo Bhāviveka, ki zagovarja idejo o progresivnem osvajanju resnice prek neogibnega posluževanja misli in jezika. V drugem delu bomo osvetlili Mipamovo metodo premostitve napetosti med nasprotujočima si pristopoma, in sicer konkretneje na osnovi nauka o dveh vrstah praznine, o razmerju med prisotnostjo in odsotnostjo ter med konvencionalnim in nekonvencionalnim jezikom, tj. tišino, pri čemer bomo predstavili tudi Mipamove intrigantne ideje o različnih vidikih tišine in možnostih njene artikulacije.

Ključne besede: Mipam, prāsaṅgika, svātantrika, praznina, jezik

 

Marko Markič: Problematični smisel fenomena kot samo-danosti bitnega smisla

Smisel fenomenologije je sprva nakazan iz izvornosti, pristojnega pristopa brez predpostavk ter zadrževanja danega v mejah, v katerih se daje. Vse te naznačitve se naposled stekajo v to, naj se pojav (fenomen) v smislu tistega, kar se še ne kaže, naj pa se izkaže, objavi kot on sam. Trenutek sebstva, samosti, identitete in izpolnitvene identifikacije je torej ključen za poln pojem fenomena. Glavni izziv fenomenologije pa je prav vprašanje presoje, kaj je tisto, kar se »samo od sebe kaže« drugačno od naknadne, samovoljne interpretacije. V tem je vsebovan bitni smisel, ki se mora javljati kot on sam, a vendar v razmerju. Kako naj bi bilo možno nekaj tako protislovnega? Razjasnitev te možnosti je edini posel fenomenološke metode. Fenomenologija pravzaprav ni nič drugega kot sistematična artikulacija tega izvornega paradoksa.  Ključni in osrednji trenutki v problematični opredelitvi bistva fenomena so: 1. Struktura korelacije. Ta implicira izvorno enotnost ter sopripadnost smisla in razumevanja. 2. Bitni smisel. Fenomen je vedno fenomen smisla biti, saj je izvorna smiselna danost. 3. Skupaj ta dva elementa povesta: fenomen je izvorna enotnost smisla biti in razumevanja, doživljanja itd. le-te. Samo v tem pomenu in na tak način je tudi smiselno trditi, da se fenomenološka bit (smisel biti) kaže »sama od sebe«; zveza kazanja in »od-sebe« namreč smiselno napotuje na omenjeno izvorno enotnost dogajanja smisla. Najprej bom na kratko analiziral zastavitev problematičnega smisla fenomena v Brentanovi Psihologiji in v Husserlovi Ideji filozofije. Nato bom podal interpretacijo Heideggrovega formalnega pojmovanja fenomena v Biti in času kot izvorne enotnosti smisla. V glavnem delu pa bom analiziral hermenevtično strukturo fenomena kot izvorne enotnosti smisla, razčlenjenega v trenutka stvarnosti nagovora bitnega smisla, ki jo bistveno zaznamuje breztemeljnost (saj smisel biti ni utemeljen v ničemer bivajočem) in prav tako z breztemeljnostjo zaznamovane vpotegnjenosti interpretacije, ki sta povezano strukturirana na način vzajemnega prepletanja brez prvotnosti in razlogov, tega pa zato zaznamuje sopripadnost razkrivanja (pritega smisla nagovora) in enigmatičnega zakrivanja (odtega smisla nagovora). Breztemeljnost vržene realnosti se tako pokaže kot odgovor na problem smisla fenomena kot samo-danosti bitnega smisla v izvorni enotnosti dogajanja le-tega, ki je osnovana na nagovoru breztemeljnega smisla biti, katerega interpretativno razvitje ima samo nujno značaj breztemeljnosti, vrženosti in enigmatičnosti.

Ključne besede: fenomen, samodanost, korelacija, fakticiteta, dogodje

 

dr. Blaž Zabel: The death of methodology, and why we should return to philology

The “idea of methodology” is relatively new. From the time the university was institutionalised, scholars assumed that there was just one way to do science when researching philosophical, literary, or historical “texts”—and that was philology. Philology, sometimes called the “traditional approach,” predominated due to its appealing historicist and positivist presuppositions. This all changed with the notorious events around 1968 and the journal Tel Quel, in which students and scholars demanded that the traditional grand narratives be replaced by methodological pluralism. In this paper, I acknowledge the benefits of “the idea of methodology,” but I also ask whether the time is right for the young generation of scholars to return to philology. I look at the potentially beneficial results of such methodological homecoming by discussing, first, the challenges of postcolonialism and decolonisation, and second, the problem of global studies.

Keywords: philology, F. A. Wolf, methodological pluralism, decoloniality, global studies

 

Dušan Smiljanić: What is a method and does philosophy require it at all?

The theme of my lecture is What is method and is it something that philosophy needs? The answer to the question of method, аnd the question of the eventual necessity of method for philosophy presupposes an already given answer on the question of what philosophy is. I will attempt, by giving the principal definitions of philosophy and method, to make a base for further inquiry. In this I will struggle with the sceptical argument against possibility of investigation from Plato’s Menon and newer questions like What is knowledge, What is to know and What is truth? After showing Plato’s solution of this aporia through his theory of knowing as recollection (anamnesis), I will attempt to, on the path of interpretation of Plato’s fundamental epistemological concepts like theory and form, connect it with Heidegger’s phenomenological-ontological “maneuver”, through which he tries to make sure of a possibility of true knowing of being by making phenomenology a philosophical method, and by that assure the possibility of philosophy itself. I will attempt to show that method is a necessity for philosophy, for assuring the possibility of its existence, and that (though not the only, but the primary and philosophically appropriate) method for this is phenomenology.

Keywords: method, essence, phenomenology, knowledge, truth

 

dr. Pavle Stojanović: Three Ancient Skeptical Methodologies

Given its five centuries of development, it is not surprising that the ancient sceptical tradition was rich and varied. However, what is somewhat surprising and not often explored are the differences in the proclaimed goals of the chief method used by the sceptics, epochē or suspension of judgement. For instance, the leader of the so-called New Academy, Arcesilaus, apparently thought that epochē was itself the goal of the sceptical method, or in other words, that suspension of judgement is intrinsically valuable. His successors in the Academy after Carneades believed that it aims at the discovery of that which is true or at least as close to truth as possible. Finally, Sextus Empiricus, the main representative of late Pyrrhonism, claimed that the ultimate goal of epochē is achieving ataraxia, tranquillity of the soul. In this contribution, I intend to examine in detail these three cases of the use of the method of suspension of judgement, and inquire into what they can tell us about the various conceptions of wisdom that can underlie sceptical philosophising.

Keywords: scepticism, suspension of judgement, Arcesilaus, Carneades, Sextus Empiricus

 

Teodora Rebić: Method as a philosophy

In this paper, I will investigate irony understood as an essential similarity between Socrates' and Kierkegaard's way of philosophising. Their ironic manner and resistance to dogma inevitably shifts the focus from the content to the form of philosophising. For them, truth is a quest, a process. The path (methodos) of arriving at the truth is what is substantial, the most subjective and what concerns the individual the most. By philosophising in an analogous way and using multi-layered negativity, Socrates and Kierkegaard include the audience in their own philosophy. Their philosophy is not in the state of an expository monologue, but rather a dialogic activity that calls for reflection. They use irony in effect to preserve the philosophical spirit of wandering and curiosity. One of the roles of a philosopher is never to reveal truth as ready-made and universal, because that is not the nature of truth. The truth cannot be brought into a person, it has always been there. The philosopher is only an assistant who guides the individual through his subjective journey towards the truth, the journey inward. Having that in mind, the method a philosopher uses becomes his philosophy.

Keywords: irony, truth, subjectivity, process, method

 

Bruno Cortesi and Jacopo Pallagrosi: The Dangers of Dissecting Phenomenology

E. B. White wrote: “Analyzing humour is like dissecting a frog. Few people are interested and the frog dies of it”. In our opinion, this unfortunate outcome is not limited to the case of humour, but extends to a wider array of qualitative mental events. We wish to argue that analysing the phenomenology of a number of experiences might be like dissecting a frog. Our point is primarily methodological: we believe that the analysis of a number of subjective states as pursued in contemporary philosophy of mind struggles to adequately capture their multi-faceted, nuanced phenomenology. We will argue that there are substantial epistemological reasons behind the emergence of the “frog-effect”, as we will call it: it arises from the attempt to render in propositional terms a kind of knowledge which is non-conceptual, non-propositional, and non-representational at all. We contend that there is a kind of knowledge which is not constituted by cognitive attitudes towards propositions, but rather by direct attentive awareness of phenomenal properties (Russell, 1910; Pitt, 2011; Duncan, 2018; 2020; Giustina, 2021; 2022). We will address some objections against our view and provide a list of three philosophical stances one might adopt to cope with the frog-effect.

Keywords: analytical methodology, conceptual analysis, introspective knowledge by acquaintance, phenomenal epistemology, phenomenology

 

Natalia Tomashpolskaia: Wittgenstein’s critique of Freudian method

Wittgenstein criticised Freud’s method. He says “This connects up with something that Freud does. Freud does something which seems to me immensely wrong. He gives what he calls an interpretation of dreams.” (Wittgenstein, On Aesthetic, 1967 [1939], §20, p.23) Freud’s method is in establishing a relation between an event and its explanation by using a chain of associations, “which comes naturally under certain circumstances,” (§20, p. 23), which leads to this, that and so on. Does this chain of associations truly prove the hypothetic explanation, e.g., that a dream was bawdy? Wittgenstein answers – “obviously not” (§20, p.24). Nevertheless, Freud’s method has become popular. Wittgenstein suggested that it could be because “The connections he makes interest people immensely. They have a charm. It is charming to destroy prejudice” (ibid.). Wittgenstein came up with an idea that some explanations could be more attractive to people and that certain explanations are more attractive to different categories of people. This is also a deeply psychological and sociological idea. As above, first, an explanation should be acceptable, second, one explanation may be more attractive than another. There is room for a paradox here. One thing Wittgenstein notices is that “It may be the fact that the explanation is extremely repellent that drives you to adopt it.” (§23, p. 24) A remarkably interesting psychological phenomenon is the fact that an ugly explanation can make a person believe and say that they really had those thoughts. An explanation (the uglier the better) can become a suggestion, whereas the person themselves never really had the thoughts in question. Wittgenstein ironically noticed that many of these explanations given by means of psychoanalysis are adopted (or accepted) because they “have a peculiar charm” (§26, p. 25). This is a powerful idea. He says, “The picture of people having subconscious thoughts has a charm. The idea of an underworld, a secret cellar. Something hidden, uncanny” (ibid.) This is what takes grasp of people. In this way psychoanalysis has become a kind of vogue, a modern trend, especially among a certain group of women with specific features of character and behaviour. Therefore, the explanations in physics (natural sciences) and explanations in psychoanalysis differ in nature. The explanations in physics enable us to predict something, to anticipate the future, “The bridge must not fall down.” (§27), whereas in psychology the explanations ”are not born out by experience”.

Keywords: Freud, Wittgenstein, psychoanalysis, interpretation, critique

 

Frank Hernández: On the very idea of philosophy: the “Double Bind” of philosophy and its epistemic consequences

In this paper I argue in favour of an eliminativistic view of philosophical methodology (Dever 2016), by introducing what I call the “double bind thesis”. This thesis states that a double bind arises from two irreconcilable notions of what philosophy (in the broad sense) is and does. These are φιλοσοφία and philosophy (in the narrow sense). On the one hand, philosophy can be understood as a method of inquiry interested in raising some of the deepest questions that concern the human mind. On the other hand, φιλοσοφία can be regarded as a historical project that has its roots in ancient Greek thought, and developed alongside Western science. By expounding on the history of this project, I aim to justify the following claim: that philosophy-as-project (φιλοσοφία) is a culturo-historically contingent project. With this, I aim only to show that there is no philosophically interesting reason for referring to φιλοσοφία as philosophy (in the broad sense), while at the same time excluding other forms of intellectual labour from the label. The problem that I intend to highlight, as it relates to philosophical practice, is that academic philosophy has in many ways neglected this double bind, and this has led to significant epistemic consequences.

Keywords: metaphilosophy, philosophical methodology, history of philosophy, non-western philosophy

 

Karlo Gardavski: Wittgenstein and Brandom: Against Method

Within this work, the aim is to highlight the attitude shared by the late Wittgenstein and Robert Brandom. Both philosophers agree that formal logical tools and methods, the ones that traditional philosophy has had in its background since antiquity, are insufficient for the explanation of the meaning of linguistic entities. The social background of language practice is too abstract to be reduced to a single coordinate system according to which communication takes place and a semantic minimum for understanding is achieved. Wittgenstein rejects looking for principles, formal rules and rigid coordinates in an attempt to understand the meaning (semantic nihilism). The problem of meaning can only be viewed from a socio-pragmatic and descriptive idiom. The reason for this point of view is scepticism towards philosophical methods. Brandom agrees with Wittgenstein that pragmatism accurately describes the meaning as determined by practice, and that formal logic is an insufficient tool for the explication of meaning. He pragmatises logic, the goal of which is the explication of networks of inferences that are interwoven with language practice, that is, discursive practice if viewed from Brandom's perspective. Logic (method) is not a moratorium on the correctness of meaning and truth. Logic and semantics are intertwined with pragmatics.

Keywords: meaning, language practice, semantic, pragmatics, formal logic

 

Kobe Keymeulen: On Anfang in Hegel and Schelling or, when ‘beginning’ is too much to begin with

First and foremost, German Idealism can be characterised as a philosophical movement caught in the problem of method. Of its many significant contributors, each had their own particular way of pondering how to practise and, more specifically, write philosophy after Kant. This talk will focus on a crucial aspect of this problem formulated by Hegel in particular, namely that of Anfang, or how to begin überhaubt – “With what must philosophy begin?”, but also consequentially, “What must philosophy do in order to ask (or even grasp) the question of beginning?” I will discuss how this issue is contemplated throughout Hegel’s Logik and Phänomenologie, and what he considers to be its broader implications for the task of speculative philosophy. Next, this view will be compared and contrasted to Schelling’s writings in the same period. I will further highlight these different approaches by demonstrating how they bled into both thinkers’ similar but distinct philosophies of history. Lastly, I will turn to the present and argue for a reintroduction of this sensitivity into contemporary revitalisations of Hegel and Schelling, particularly of the kind inspired by Lacanian psychoanalysis – not as a theoretical crutch which may be mobilised to bolster an argument, but as a necessary methodological marker in the act of writing philosophy after German idealism.

Keywords: Hegel, Schelling, Beginning, Speculative Thought, Philosophy of History

 

Michał Karłowski: Law – Philosophy – Mysticism. Cabbalistic and apophatic methods in legal interpretation

Looking for the ideal legal method is one of the major issues of contemporary jurisprudence. Past methods (especially logic, analysis and hermeneutics) are not adequate for modern problems, e.g. decodification or intensified multinational cooperation. It forces a change in lawyers’ interpretation techniques. Departure from traditional analysis and hermeneutics implies looking for fresh solutions. A promising idea is a return to forgotten conceptions. One of them is the medieval Jewish philosophy, based on the Torah (the Law of Moses) exegesis. Cabbalists thought that not only literal, but also mystical (allegorical) ways of interpretation are necessary because the Torah is an independent organism. The concept of the living law could also be brought into play. It could be one of the solutions to the decodification trend. Another idea is to adapt apophatic philosophy for jurisprudence. Methods used by Pseudo-Dionysius, the Areopagite, could be helpful especially during the discussion of circumscribing and definitions in law (in its practical and theoretical aspects), mainly in connection to the question of the lawyers’ legal method.

Keywords: jurisprudence, apophatic philosophy, Kabbalah, hermeneutics, logic

 

Kosmas Brousalis: Localism and the Method of Reflective Equilibrium in the Scientific Realism Debate

This talk is concerned with methodological issues pertaining to the “Scientific Realism Debate” (SRD). The latter has mainly focused on the articulation of philosophical arguments for (and against) the truth-conduciveness of the scientific methods, on the formulation of epistemic principles and on “testing” those principles against the history of science. However, according to a current, ever-growing trend in the relevant literature, the distinctively philosophical methods that have hitherto been employed in SRD are illegitimate and unproductive, largely because of their inappropriately high level of generality and abstraction (e.g., Maddy 2007; Fitzpatrick 2013; Saatsi 2017; Asay 2019; Vickers forthcoming). In this vein, the so-called “localists” claim that the first-order scientific work is already the best we can do regarding the epistemic evaluation of scientific theories. The second-order, “global” arguments provided at the meta-level of philosophical reflection are claimed to add nothing of substance. Hence, the localists propose that we dismiss the “hasty generalizations” (Asay, ibid.), the “contentless recipes” (Saatsi, ibid.) and the abstract philosophical arguments, and that we proceed on a case-by-case basis, focusing primarily on the first-order evidence and on the particularities of each case. In this talk, after arguing against localism (in a nutshell, I suggest that if localism is not interpreted as a description of the methodology that is already employed in work of most of the relevant philosophers of science - especially of the so-called “Selective Realists” - then it is either unintelligible or uninteresting), I point out that SRD cannot but proceed along the lines dictated by the method of Reflective Equilibrium, which attempts to strike a good balance between generality and the insights of localism.

Keywords: scientific realism debate, localism, globalism, reflective equilibrium method

 

Jelena Mijić: The Role of Thought Experiments and Conceptual Analysis in Analytic Philosophy

Analytic philosophy is a philosophical tradition characterised by analysis as its method. The method of analysis may be taken as conceptual or linguistic analysis. The result of conceptual analysis takes the form of a set of necessary and sufficient conditions or a definition. Thought experiments play an important role in testing the proposed definitions or theories. Thus conceived methodology often receives criticisms. The main target of critique is philosophical intuition as an answer to the thought experiment. One prong of criticism calls for a revision of the philosophical methodology by questioning the reliability of intuitions as responses to thought experiments. The other, more traditional prong of critique states that intuitions are not a part of philosophical practice at all. The paper aims to show that these critiques are not fatal to the standard procedure in analytic philosophy, primarily because the critics overlook the various roles thought experiments play in philosophy. We argue that the evidential force we attribute to intuitions depends on whether the thought experiment plays an illustrative, pedagogical, provocative, or counterexample role.

Keywords: thought experiments, intuitions, conceptual analysis, philosophical methodology

 

C. Peter Hertogh: Semantics of Thought Experiments

The research question of Semantics of Thought Experiments (TE) for a unified but non-reductionist theory of TE is answered by a provisional proposal involving four views, Extended Argument View (TE Matrix, TE Diagram), Extended Logic View (incl. plausibility logic, possible worlds semantics PWS), Descriptive Semantics View and Progress of Science and Society View (incl. global cross-culturalism and environmental pragmaticism). The sceptic may be answered by the use of proposed Transformation Rules or Substitution Theses to substitute TE with experiments (TR/ST1) and nonmodal arguments (TR/ST2). The Argument View of TE is defended by the extension of TE analyses (as syllogisms, hypotheticals, reductios, counterfactuals, paradoxes) to an Extended Argument View by exemplification of tacit, contextual or theoretical premises and presuppositions (axioms, theorems, derivations in mathematical thought experiments (MTE), regularities, laws, epistemological and scientific principles in empirical sciences). The Extended Argument View embraces Extended Logic View, including nonclassical logics as probability logic and possible worlds semantics (PWS). We can hold on to tertium non datur, for probability logic is a cognitive apparatus and PWS involves theoretical possible worlds (PW) as available and accessible constituents of theories in mathematics and empirical sciences which satisfy premises and conclusions of TE arguments unto positive truth values (T) on a bivalent logic. As the PW of TE arguments (premises and conclusions) pick out accessible possible worlds (as from axioms to principles) unto the argument, it is both formally and informally logically validated (i.e. logical inference is valid, premises and conclusions are true — so, argument is sound), ergo, we don’t need to prescribe any forcing formal validation function. (Descriptive Semantics View). On Progress of Science and Society View a fallible theory (as after e.g. Karl Popper) is proposed (including error correction in the heuristic process of picking out available and accessible PW) that defines TE as cognitive mental tests designed to resolve (predefined) problems. Subtheses of global cross-culturalism and environmental pragmaticism criticise and substitute cultural, economic, moral and scientific biases. The semantic TE theory is successfully applied to over ten examples of TE from mathematics, philosophy of mind (consciousness studies) and philosophy of natural sciences (classical and relativity physics) with the help of the TE Matrix, a TE specific logical notation and procedure, involving bracketing of TE from [TE]RS, [TE]BS to [TE]EX (resp. restricted, broad, extended TE arguments) until TE have been fully developed into valid and sound formal logical arguments.

Keywords: thought experiments, semantics, logic, scepticism, argumentation

 

...