Filozofski maraton 2021/22: Filozofija in smrt

Tokratni Filozofski maraton bo posvečen fenomenu smrti. V toku mišljenja in raziskovanja življenja in sveta okrog nas, naj gre za neposredno izkustvo ali ne, nikakor ne moremo ubežati vprašanjem, ki sicer neizogibno prežijo na vsa živa bitja, a jih v kontekstu lastnega bivanja prevprašuje zgolj človek sam: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Kako misliti smrt kot nekaj, kar nas zadeva že v času, preden sploh stopimo pred njo? Smrt je v resnici nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila. 

Filozofski maraton bo po že ustaljeni navadi potekal polnih pet dni, in sicer letos izjemoma med 14. in 18. 2. 2022 v spletnem okolju, saj smo ga bili lani novembra primorani prestaviti zavoljo pandemičnih okoliščin in ukrepov. Predavanja, na katerih sodelujejo tako študentje kot profesorji, so združena v tematske sklope, kjer se bo našlo nekaj za vsakogar: od psihoanlitičnih interpretacij, prek eksistencializma, fenomenologije, azijskih filozofij, moralne teorije in filozofije religije, pa vse do poststrukturalizma in estetsko-političnih dimenzij smrti. 

Predavanja bomo prenašali tudi na platformo YouTube na kanalu Študentskega filozofskega društva.

ZOOM LINK: https://uni-lj-si.zoom.us/j/94796699570

YOUTUBE LINK SE VSAK DAN SPREMENI!

YOUTUBE: https://youtu.be/iPb6tv8TBqA

POSLOVILNI ŠFD LoL STREAM:
https://www.twitch.tv/drustvo_sfd

PROGRAM:

PONEDELJEK, 14. 2. 2022

• Tara Peternell, »UVODNI NAGOVOR PREDSEDNICE ŠTUDENTSKEGA FILOZOFSKEGA DRUŠTVA« (15:20–15:30)
• Žan Sever, »PODGANAR IN NJEGOV TRANSCENDENTALNI REP« (15:30–16:30)
• Maj Hrovatin, »SMRT STRAHU PRED SMRTJO« (16:30–17:30)
• Luka Mayer, »UGODA I SMRT U PSIHOANALITIČKOJ TEORIJI« (17:30–18:30)
• Eva Dolar Bahovec, »LEPOTNA MASKA SMRTI« (18:40–19:40)
• Dali Regent, Gaja Lukacs-Čufer, »PRAKTIKUM V OKVIRU PREDAVANJA LEPOTNA MASKA SMRTI« (19:40–20:30)

TOREK, 15. 2. 2022

• Zmago Švajncer Vrečko, »OBOGATITEV BIVANJA DEMENTNEGA ČLOVEKA: FENOMENOLOŠKO-BIOETIČNA RAZPRAVA« (13:00–14:00)
• Mihael Hötzl, »TUBIT IN SMRT: VIDIK KONČNOSTI ŽIVLJENJA SKOZI FILOZOFIJO MARTINA HEIDEGGERJA« (14:00–15:00)
• Tijana Arih, »RAZMIŠLJANJE O SMRTI V ČASU KRIZE« (15:00–16:00)
• Alena Begić, »(VZ)TRAJATI: IMANENCA NEKEGA ŽIVLJENJA ONSTRAN ŽIVETEGA, SMRTI IN VEČNOSTI« (16:00–17:00)
• Marko Markič, »KONČNOST KOT TEMELJ SAMOLASTNEGA SMISLA SVETA« (17:00–18:30)

SREDA, 16. 2. 2022

• Tara Peternell, »JISEI – PRVINE ZEN BUDIZMA V POSLEDNJIH PESMIH O SMRTI« (12:00–13:00)
• Martin Mikolič, »BUDIZEM IN SREČKO KOSOVEL:SAMOMOR« (13:00–14:00)
• Matej Kapus, »SAMADHIMARANA – OPUSTITI DIH« (14:00–15:00)
• Jaka Bombač, »UMIRANJE IN SANJANJE V TIBETANSKEM BUDIZMU« (15:00–16:00)
• Sebastjan Pešec, »VREDNOTENJE SMRTI PRI ZHUANGZIJU« (16:00–17:00)
• Nina Petek, »NAČINI SOOČANJA Z MINLJIVOSTJO V ZGODNJEM INDIJSKEM BUDIZMU« (17:00–18:30)

ČETRTEK, 17. 2. 2022

• David Tomažin, »FILOZOFIJA PRAVIČNEGA POKOPA« (13:00–14:00)
• Eileen Bucik, »LJUBEZENSKA SMRT NESMRTNE DUŠE« (14:00–15:00)
• Jakov Kalajžić, »LIFE OR DEATH? HEGESIAS' PATH TO EUDAIMONIA« (15:00–16:00)
• Tinkara Tihelj, »O EVTANAZIJI V SLOVENIJI« (16:00–17:00)
• Matjaž Potrč, »FILOZOFSKI ZOMBI« (17:00–18:30)

PETEK, 18. 2. 2022

• Matija Pušnik, »SMRT NARCISU« (13:00–14:00)
• Tjaša Pirnar, »SMRT – ČAS ŽIVLJENJA« (14:00–15:00)
• Andraž Dolinšek, »ESTETIZACIJA SMRTI – LITERATURA DRUŽBENIH PRETRESOV« (15:00–16:00)
• Sara Svati Sharan, »MOLK, NEMOGOČI OBJEKT ZNOTRAJ GOVORICE IN »SMRT« JAVNEGA IZREKANJA« (16:00–17:00)
• Nesa Vrečer, »TEORETSKI ASPEKTI INTIMNOPARTNERSKIH UMOROV« (17:00–18:00)

POVZETKI PREDAVANJ:

Žan Sever: Podganar in njegov transcendentalni rep 

Vprašanje kaj se zgodi (po tem) ko umremo, je univerzalni odziv človeka ob zavedanju svoje končnosti, kakor je bil to že za pradavninskega človeka, katerega preizvpraševanje ob soočenju z nemilostno silo narave, izven njegovih meja razumevanja, poraja široko paleto barvitih odgovorov in odgovarjanja, ki slišijo na koren trans ali onstran: Torej tako to kar presega človeka - religijo ali transcendentno - kakor tudi to kar je onstran človekovega spoznanja - jezik ali transcendentalno. Vendar pa religije povsem zanikajo svoj izvor, zavezan s grožnjo smrti, ter na svoj začetek postavljajo stik s poslednjo Resničnostjo, z življenjem izza ali nad življenjem ali z drugimi besedami trdijo, da je njihov izvor stik z transcendentnim ter zanikajo svojo reaktivno naravo. Tako se moramo v luči razprave v Davosu (med Cassirerjem in Heideggerom) ovesti pomanjkljivosti prve pozicije - gole trditve, da človek tvori simbolne forme - in se pogrezniti v drugo pozicijo: kar je pri človeku ključno ni le da tvori simbolne forme, temveč moramo preiskati razlog zakaj jih tvori. V danem razpoloženju bom preiskoval religijo primarno ne kot tvorbo, ki nastane po stiku s poslednjo Resničnostjo, temveč  kot odziv na zavedanje smrtnosti posameznika in sekundarno kot odraz strukturnih lastnosti subjekta.

Maj Hrovatin: Smrt strahu pred smrtjo!

Strah pred smrtjo je izziv, s katerim se moramo spopasti v našem življenju. Skozi zgodovino je človeštvo posamezniku podalo mnoga orožja, s katerimi je ta spopad postal lažji. Človek endaindvajsetega stoletja ima v orožarni na razpolago vero v poslednje življenje, zaupanje v reinkarnacijo in iskanje notranjega miru. Kljub temu je thanatofobia ena izmed najpogostejših fobij globalnega Severa. Glavna vprašanja, na katere predstavitev poskuša odgovoriti so: »Od kod izvira posameznikov strah pred smrtjo?«, »Kaj glede smrti nas prestraši?«, »Je temu strahu možno ubežati, in če, kako?« Z ozirom na starejšo teorijo psihoanalize kakor tudi modernih psiholoških raziskav si prispevek trudi osvetliti absurdnost posameznikovega strahu pred neizogibnim dejstvom življenja.

Z drugimi, bolj napadalnimi besedami: s smrtjo izgubimo natanko vse, kar smo. Prepričan sem, da je to natanko nič.

Luka Mayer: Ugoda i smrt u psihoanalitičkoj teoriji

Uvodni dio ovog izlaganja nastoji prikazati dualizam nagona života i nagona smrti što ga je prvi put na taj način formulirao Sigmund Freud 1920. u tekstu 'S onu stranu načela ugode', te pokazati dalekosežne implikacije takve teorijske postavke. Iako je sam Freud do kraja života inzistirao na očuvanju nagona smrti kao tzv. najnagonskijeg i najizvornijeg nagona, postavljanje istih u centar psihoanalitičke teorije je izazvalo najveći otpor upravo među samim psihoanalitičarima. Na tom tragu, sastavni dio ovog izlaganja je i razrada tog jaza među samim psihoanalitičkim školama - zašto je, primjerice, toliko popularna ego psihologijia odbila nagone smrti, dok su kleinijanske i lacanovske škole odlučile zadržati ih, poput Freuda, pod svaku cijenu? Iako i van krugova psihoanalize i filozofije vrlo poznati, nagoni smrti i dalje ostaju jedan mistični entitet nad kojim se nerijetko vrši interpretativno nasilje. Stoga svrha je ovog izlaganja baciti svijetlo na taj izvorni Freudov koncept i dovesti ga u vezu sa svima nam dobro poznatim osjećajima ugode i neugode.

Eva Dolar Bahovec: Lepotna maska smrti / Gaja Lukacs Čufer in Dali Regent: Praktikum predavanja

Predavanje in praktikum Lepotna maska smrti sta namenjena predstavitvi in kritičnemu ovrednotenju pojmovanja smrti v sodobni filozofiji in psihoanalizi. To problematiko najprej umestita v kontekst dvajsetega stoletja (Alain Badiou), stoletja psihoanalize (Jacques Derrida) in dobe spolne razlike (Luce Irigaray). V teh okvirih se v nadaljevanju posvetita razčlenitvi pojmovanja smrti v razmerju do človeške seksualnosti in drugih temeljnih konceptov filozofije in psihoanalize (Sigmund Freud, Jacques Lacan, Slavoj Žižek, Jean Laplanche, Jane Gallop idr.) ter kritičnemu ovrednotenju osrednjega konceptualnega sklopa, ki je s tem povezan: konceptov smrti, seksualnosti, lepote, ponavljanja, ljubezni, spolne razlike, ženskosti itn. Posebna pozornost je namenjena tudi feminističnim kritikam filozofije, v sklepnem delu pa je postavljena v ospredje aktualnost predstavljene tematike za današnji čas in za naša vsakdanja življenja v njem ter za osveščanje in krepitev zmožnosti soočanja z aktualnimi pojavi spolnega nadlegovanja (Catharine MacKinnon idr.), simbolnega nasilja (Catherine Malabou), seksualnega nasilja, femicida in sorodnimi pojavi.

Zmago Švajncer Vrečko: Obogatitev bivanja dementnega človeka: fenomenološko-bioetična razprava

Prispevek govori o tem, kako pomembno bi bilo v slovenskem zdravstvenem sistemu uvesti strukturne spremembe pri oskrbi ljudi z demenco v njihovem poslednjem eksistencialnem času. Izhajamo iz spoznanj fenomenologije utelešenosti, ki govorijo o tem, kako dementni ljudje doživljajo svet okoli sebe in poudarjajo, da ima človek v zaključni fazi demence še zmeraj lastnosti utelešene osebe, ki ima svoje posebne občutke in hrepeni po toplini. Zasluži si dostojanstveno oskrbo, ta pa je zaradi strukturnih problemov v zdravstvu včasih pomanjkljiva. Nekatere probleme (pri lastni praksi) pojasnimo in ponudimo zanje določene rešitve. Razložimo tudi osnovne pojme fenomenologije utelešenosti in se hkrati odzovemo na bioetičen argument, ki zagovarja evtanazijo dementnih oseb.

*[Rokopis je bil poslan v recenzijo na uredništvo znanstvene revije Phainomena.]

Mihael Hötzl: Tubit in smrt; Vidik končnosti življenja skozi filozofijo Martina Heideggra

Vprašanje smrti v Heideggerjevem osrednjem delu Bit in čas ni zgolj naključno navrženo, tudi ni del kakšne obskurne misli, postavljene na periferijo razmisleka o biti, temveč je eden izmed temeljev eksistencialne analize tubiti. Da bi resnično pokazal pomembnost smrti pri fenomenološkem vidiku človeka in njegovega obstoja, Heidegger celo pravi, da je smrt za tubit najlastnejša, neodnosna in nepresegljiva zmožnost biti, ki jo mora tubit vselej sama prevzeti. Bit proti koncu, kot Heidegger poimenuje to stanje, proces končevanja tubiti, tako ni nekaj, kar slednja pridobi začasa svojega bivanja ali se priuči, temveč bistvenostno spada k vrženosti tubiti v obstoj. V pričujočem delu bom analiziral in predstavil pojme, ki jih Heidegger uporablja in povezuje s tematiko smrti, opredelil ontološko analizo vprašanja smrti v odnosu do tubiti in poskusil razkriti tisto, kar tubit sama skozi vsakdanjost neumorno zakriva. Zavedanje lastne umrljivosti daje tubiti edinstvenost med vsem bivajočim, vendar hkrati terja visok davek: venomer prisoten občutek tesnobe in beg pred tem, kar čaka vse tisto, ki se sme oklicati za živo.

Tijana Arih: Razmišljanje o smrti v času krize

Človeštvo si danes ne more oprostiti pomanjkanja odgovornosti do sebe in drugih, predvsem pri ravnanju z edinim planetom, Zemljo, ki je, ker ga ne naseljujejo ljubezen, pravičnost, svoboda in spoštovanje postal kraj, kjer kraljujejo virusi, ki sejejo smrt. Človeštvo se tudi globoko zaveda svoje krhkosti, težko se sooča s smrtjo, prav tako je še vedno premalo obrnjeno k svetinji življenja. Podnebne spremembe so eden od možnih razlogov, zakaj se nam je zgodila pandemija covid , smrt med covidom pa je postala vzdušje, dogajanje. »Živa bitja živijo in umirajo, ker živijo svoje lastno bistvo, ki je začasnost in je splošno bistvo vsega, v smrti pa se spremeni v intimni čas in zato lahko smrt razumemo kot zmago splošne začasnosti človeka nad človekom, zmago narave nad duhovnim, zmago neprekinjenega nad prekinjenim, postane negacija negacije splošnega časovnega bistva človeka.« Zato se odpira možnost, da smrt ni konec življenja, temveč njegov sestavni del in da od nje ne moremo več obračati glave. V tem nestabilnem času smo spoznali, da nas smrt obkroža, da ni le prekinitev vitalnih funkcij, da je prisotna, da je naš vsakdan ter da ni samo konec življenja in njegovo nasprotje. Smrt je bila ontogenska in filogenska tema raznih razmišljanj. Skozi zgodovino so smrt razumeli različno. Pri Platonu kot reinkarnacijo, v Gozbi se razmišlja o nesmrtnosti duše, v krščanstvu kot večno življenje, v znanosti kot prekinitev vitalnih funkcij. Vsa ta razmišljanja nam niso prinesla napredka, o smrti še vedno govorimo na indirekten način. Naši najmlajši člani družbe vedo več o porodu kot prej, a za razliko od seksa, ki ni več tabu tema, je to postala smrt. Otroke ne prinašajo več štorklje. Po drugi strani pa babice in dedki odhajajo na dolgo pot, postajajo metulji ali pa se preselijo v sredozemske vrtove, kjer rastejo najlepše rože. Če sprejmemo sodobno fenomenološko diagnozo krize, ki pravi da je točka, na kateri nismo sigurni, po kateri poti je najbolje iti, točka, s katere ne vemo, ali bo zmagalo življenje ali smrt, potem spoznamo, da je čas, v katerem živimo pod vplivom virusa čas izrazite krize. Kriza je opomin, da je prišel čas, da se odločimo, kako bomo živeli dalje, kako bomo ravnali drug z drugim, pa tudi z naravo. Sedanjost lahko ignoriramo kot mnogi ki se pretvarjajo da virusa ni ali pa da ni nevaren, lahko pa se obrnemo tudi domišljiji, da se vprašamo, ali je smrt boleča, lepa, kratka, pametna, zvita, pogumna, zavedamo se pa tega, da dobi obliko in značaj šele v trenutku umiranja in zato ima atmosfero, vzdušje in moč sedanjega trenutka, ki ga imenujemo ena največjih kriz sodobnega časa.

Alena Begić: (VZ)TRAJATI: Imanenca nekega življenja onstran živetega, smrti in večnosti

Zgodovina (zahodne) filozofije kaže, da je mišljenje v svoji dominirajoči artikulaciji zasnovano kot bit-k-smrti, ki je predstavljala horizont, znotraj katerega je mogoča osmislitev sveta, življenja in pomena, ki usmerja človekovo eksistenco in ji ponuja skoraj ironično pot izhoda iz minljivosti in posledične odsotnosti smisla. Tako začetek kot konec eksistence sta predstavljena kot dogodka, ki temeljita na neki bistveni odsotnosti: življenje kot odsotnost ali redukcija (po)polnosti biti na njeno posnemovalno obliko; smrt kot ena bistvenih zmožnosti človeka ki, čeprav inherentna, ostaja vedno neuresničljiva, delujoč kot izbris neke biti, ki jo obenem doživlja in nikakor ne more doživeti. Takšne koncepcije življenja in smrti, ki začetek življenja in njegov konec doživljajo kot dva različna dogodka, pa pravzaprav temeljijo na isti predpostavki: da je tako z začetkom kot koncem nekaj izgubljeno; da sta tako življenje kot smrt limit, meja (ne)obstoja, onstran katere je nič ali večnost v svojih različnih oblikah. Tako se Gilles Deleuze, v svoji kritiki zahodne filozofije neposredno dotakne vprašanja želje in smrti: izkušnja smrti kot »najpogostejša izkušnja nezavednega« odvzame smrti njeno moč, ki, udomačena v melanholičnem subjektu, še vedno deluje kot udomačena transcendenca. V prispevku se bom skupaj z Deleuzom dotaknila vprašanja smrti, ki je v Deleuzovem branju Spinoze esencialno nemožno, saj prihajanje v bit oz. začetek življenja ne predstavlja niti izgube popolnosti niti vrženosti v svet iz predhodnega niča. Vprašala se bom, kaj je imanenca življenja onstran dihotomije končnosti in večnosti? V tem smislu se bom dotaknila tudi spekulativnih vprašanj, kot so življenje onkraj smrti in problematike Deleuzovega lastnega suicida.

Marko Markič: Končnost kot temelj samolastnega smisla sveta

Heidegger v Biti in času izvede fenomenološko ekspozicijo tesnobe in biti-k-smrti in sicer v njuni enakoizvornosti. Čeprav se številne interpretacije precej razlikujejo glede smisla te analize je nedvomno to, da gre za poskus opisa samolastne končnosti, ki bistveno vsebuje opis sesutja vsakdanjega življenjskega sveta. Tako se zastavlja vprašanje, ali se v tem zlomu pogojenem s končnostjo nakaže tudi nek drug, samolastni smisel svetnosti, ki je morda tudi utemeljen prav v samolastni končnosti in zlomu vsakdanje svetnosti, ki se v njej enakoizvorno dogaja? V prispevku bom skušal pokazati, da je mogoče ne le možnost ampak v določenem smislu tudi nujnost samolastnega smisla sveta na podlagi samolastne končnosti, utemeljiti na podlagi Heideggerjeve analize razmerja globokega dolgčasa in trenutka kot forme samolastne časovnosti v predavanju Temeljni pojmi metafizike. Argumentacija bo temeljila na interpretaciji eksistencialnega pojma končnosti kot breztemeljnosti. Glavne teze, ki jih bom zagovarjal so: 1. Je neki samolastni smisel celosti biti (svetnosti, sveta); 2. Ta smisel samolastne celosti biti je breztemeljnost biti (pridobljen iz razlike z vsakdanjim smislom biti in izkazan v tesnobni biti-h-koncu); 3. Smisel in temelj odnosa samolastne tubiti in samolastne celosti tubiti je prav tako breztemeljnost; 4. Polni eksistencialni (časovni) smisel breztemeljnosti in s tem tako celosti biti kot razmerja do celosti biti je skrajnost kot posebni samolastni modus časovnosti, ki obsega enakoizvorno: dovršenost, vseobsežnost, presežnost; 5. Predhodne tri teze se pustijo izkazati iz prehoda globokega dolgčasa v trenutek. Potek argumentacije lahko povzamem v naslednjih točkah: 1. Dolgčas, s svojimi značaji ima smisel breztemeljnosti; 2. V tej breztemeljnosti je neka apriorna tendenca k samoprevzetju, samolastnosti, oziroma, breztemeljnost sama ne dopušča tubiti, da bi se v nedogled zadrževala v stanju tesnobnega dolgčasa, ampak sili k nadaljnji, samolastni interpretaciji. Nujnost tega prehoda je utemeljena v tem, da je tubit neizogibno soočena z breztemeljnostjo bitnega svetnega smisla, soočena tudi z lastno breztemeljnostjo (ni niti utemeljena v svetu, niti sama ne sodeluje pri utemeljevanju sveta); 3. Obenem - in ta hkratnost je tu ključna - je tubit soočena tudi z izvorno enotnostjo lastne breztemeljnosti in breztemeljnosti (končne časovnosti) biti same, ki je (ta izvorna enotnost) neposredno vsebovana in izkazana v samem smislu in strukturi breztemeljnosti; 4. Prehod v samolastno tubit se torej zgodi nujno oz. apriorno obenem s prehodom nesamolastnega smisla svetnosti v samolastni smisel svetnosti. Ta prehod se zgodi v ''trenutku'', sprejetju breztemeljnosti biti same in uvidu v izvorno korelacijo tubiti kot take in te breztemeljnosti biti. Breztemeljnost bitnega smisla ni več razumeta zgolj kot sesutje utemeljenega časovnega življenjskega sveta, ampak kot njegova pozitivna in samolastna modifikacija. Prehod iz nesamolastne v samolastno svetnost je tako utemeljen v nujnosti prehoda iz ne-še-povsem-samolastne breztemeljnosti dolgčasa v samolastno breztemeljnost trenutka; nujnost tega prehoda samega pa je kot rečeno utemeljena v nujnosti prehoda nesamolastne tubiti v samolastno tubit, kot odnos do breztemeljnosti biti same. Na predhodnih točkah utemeljena teza, ki jo bom prav tako zagovarjal je, da struktura globokega dolgčasa nudi vodilo za uvid v strukturo samolastne svetnosti. To argumentiram takole: 1. V globokem dolgčasu se vsakdanja svetnost sesuje, in ostane breztemeljnost svetnosti v vidiku vseobsežnosti, presežnosti in dovršenosti, glede na vse možno vsakdanje bivajoče; 2. V trenutku je značaj biti, izkazovan v dolgčasu (skrajnost, ki je strukturirana v presežnost, vseobsežnost in dovršenost) zaradi enotnosti breztemeljnosti ohranjen; 3. Značaje samolastne celosti biti oziroma samolastne svetnosti tedaj prav tako tvorijo vseobsežnost, presežnost in dovršenost; 4. Ti značaji so v trenutku ohranjeni na modificiran način v svojem 'pozitivnem'' karakterju, to je, ne več v negativnem smislu glede na vsakdanjo svetnost, kot absolutno zanikujoči vsakdanjo svetnost, ampak v pozitivnem smislu glede na breztemeljnost samo (in zato samolastnem smislu).

Tara Peternell: Jisei – prvine zen budizma v poslednjih pesmih o smrti

極楽も  地獄もさきは  有明の  月ぞ心に  かかる雲なき*

Ne glede na to kam pojdem, v nebesa ali pekel, je moje srce jasno kot nebo v času vznika zarje.

Če želimo vobče zapopasti tradicionalni japonski odnos do življenja in smrti moramo upoštevati dva pomembna vira. Prvi zajema podstat, ki je kulturni razvoj japonskega ljudstva vse od njegovih ranih pričetkov, ki se je v veliki meri naslanjal na mitološkost in lirične zapise. Pesmi o smrti se porajajo že v najstarejših japonskih antologijah – KojikiMan'yōshū in Kokinshū. Drugi vir je najti v mahayana budizmu, ki je prežel in globoko zaznamoval kontinent v 6.st.n.št. Po svojem prihodu je postal ključen del zgodovine na vseh področjih in s svojim naukom globoko zaznamoval dojemanje koncepta smrti. Z vpeljavo zen budizma je vzniknila nova zvrst poezije, ki je bila najprvo namenjena vrstam menihov, a je skozi stoletja do obdobja Meiji pridobila status ustaljene prakse množic. Imenuje se jisei – poslovilna pesem, ki nastane v zadnjih vzdihljajih umirajočega. Njena oblika je izraz minevanja, doktrine o navezanosti ter neprijetnosti, ki vznikne iz nje, vseprežemajoče brezkončnosti, enakodušnosti in spoznanja o praznini kot resnični naravi sveta. Če je brezkončno torej v vsem vsebovano, tedaj ga mora, ne glede na to kako majhna, reč vsebovati toliko, kot jo vsebuje nekaj zajetnih dimenzij. To se na poseben način odraža v posebnostih japonske poezije. Ena izmed glavnih in bolj vpadljivih značilnosti le-te je naklonjenost do kratkih verzov. Z njeno skrajno skrčitvijo na sedemnajstzložni haiku v obdobju Edo je postala še bolj čudovito orodje za izraz zen estetike, ki temelji na konceptih kot so wabi-sabiyūgen in mono no aware. Zanimalo me bo, katere prvine zen budizma izražajo jisei ter kako in v kakšni meri se v njih prepleta ta senzibilna estetika s svojimi značilnimi elementi, ob tem pa bo moje glavno vodilo prikaz japonskega duha in njegovega odnosa do prenehanja življenja.

Zadnja dva verza poslednjega zapisa Uesugi Kenshina.

Martin Mikolič: Budizem in Srečko Kosovel: samomor

Prispevek bo v prepletu filozofije in literarne vede obravnaval temo smrti in samomora skozi budistično pojmovanje sveta pri enem izmed slovenskih največjih pesnikov, Srečku Kosovelu. V prispevku bo najprej predstavljen miselni okvir in razvoj budizma, kjer velja, da je vsako ponovno rojstvo zaznamovano v skladu s človekovo karmo, ter da bivanje vključuje »strah pred smrtjo«, medtem ko vse neprijetno izvira iz nevednosti in navezanosti na jaz (atman). Krog se nadaljuje v neskončnost, dokler osvoboditev ni pridobljena preko resničnega uvida v naravo sveta in nirvane. Ta osvobodite hkrati predstavlja konec samsare. Ključna je delitev med tistim, kar je tusvetna sprememba stanja zavesti kot doseg le-te, in smrtjo kot fizičnim pojavom, katere dojemanje bo predstavljeno s pomočjo Tibetanske knjige mrtvih. Nato pa se bo prispevek osredotočil na polemiko med Srečkom Kosovelom in slovenskim budističnim mislecem Josipom Suchyjem, za katerega je Kosovel rekel, da je “suhoparni gospod exbudist svebog”. V okviru polemike se oblikuje tudi stališče o nujnosti in nepotrebnosti samomora.

Matej Kapus: Samadhimarana – Opustiti dih

Umreti tehtno, z disciplino ki presega čutnostno je spoštovana in sprejeta praksa nekaterih hinduističnih šol. V jainističnih šolah je izraz za to samadhimarana – samadhi označuje stanje umirjenosti, nadzorovanosti, ravnovesja, medtem ko pojem marana prevajamo kot smrt. Praksa samadhimarane se izvaja še danes. Jainistična sallekhana, s katero se nameravam bliže ukvarjati v prezentaciji, je praksa oz. drugo ime za samadhimarano. Predstavlja idejo pojemanja fizičnih moči, pri čemer praktikant/ka ostaja mentalno in duhovno aktiven/na. Praksa sallekhane se tipično konča s smrtjo – sallekhana je umetnost umiranja. Za jaine je zadnji veliki akt življenja in del prehoda v naslednje življenje, pravijo, da se skozi njo redčijo človeške strasti in bogati duševno življenje. Tipično se postopek prične z zaobljubo. Skozi neko dolžino časa praktikant/ka nato počasi manjša vnos hrane skozi več faz, na koncu pa uživanje le te tudi popolnoma opusti. Skozi to zaobljubo praktikant/ka izkaže nadzor nad samim/o seboj in se očisti slabe karme. Praksa sallekhane je dandanes v Indijskem pravu sicer sporna, to pa nam kljub temu ne prepreči, da se podamo v bolj abstraktne ontološke in etične ideje, ki jih taka praksa implicira – kar nameravam storiti v svojem predavanju. 

Jaka Bombač: Umiranje in sanjanje v Tibetanskem budizmu

Čeprav smrt ob prvem pomisleku zlahka konstruiramo kot absolutno kategorijo, kot ne- življenje ali odsotnost življenja, se ob globljem premisleku izkaže, da našemu prvemu pomisleku botruje obilica predpostavk. Ko ob svojem rojstnem dnevu zatrdimo, da čas »tako hitro gre« (ker smo leto bližje smrti in leto dlje od rojstva in nedolžnosti), implicitno sprejemamo predpostavko o času kot o seriji vzrokov in učinkov, pri čemer tej seriji praviloma ne priznavamo povratka na zgodnejše obdobje, katerega pomen se v sedanjosti utrjuje in s tem zadobiva potencialnost prenovitve. Kot višji red prvoomenjene predpostavke lahko omenimo predpostavko o svobodi in nujnosti kot dveh temeljnih razlagalnih načelih vesoljstva in nas v njem. Svoboda kot absolutna svoboda nas navaja na misel, da smo lahko vsaj v določenih okoliščinah popolnoma nedeterminirani s svojo neposredno okolico in s svojo preteklostjo. A če svobodo definiramo kot nedeterminiranost (s strani preteklosti) in popolno odprtost (s strani prihodnosti), govorimo zgolj o končnih stanjih nekega procesa, medtem ko izpustimo omembo procesa samega. Na ta način si odrečemo zastavitev vprašanja: »Zakaj determiniranost in svobodo sploh razumemo kot nasprotji«? Da bi se lahko zoperstavili negativnemu odnosu do smrti, ki se izraža v naših zdravorazumskih idejah o času in subjektivnosti, moramo (a) smrt konstruirati kot proces, kot umiranje, in (b) pokazati na manifestacije tega procesa v našem (fenomenalnem) izkustvu. V svoji predstavitvi se bom osredotočil na tradicijo Tibetanskega budizma, ki nam lahko pomaga pri nadaljnjem prevpraševanju naših predpostavk o smrti. Moja predstavitev sestoji iz treh delov. V prvem bom predstavil genealogijo Tibetanskega (oz. tantričnega) budizma in pojasnil kako so konkretne zgodovinske okoliščine pripomogle k so-oplajanju budizma mahayana, (indijskega) tantričnega šivaizma in tibetanske šamanistične religije bon. V drugem delu bom pojasnil, kako je ta novonastala formacija vplivala na značilno tibetansko-budistično pojmovanje smrti, ki ga od mahayanskega pojmovanja smrti loči predvsem realistična (in ne figurativna) zasnova povezave med sanjanjem in smrtjo (oz. umiranjem). V tretjem delu si bom prek branja dveh sodobnih študij zastavil dve vprašanji, ki nas bosta vodili na poti nadaljnjega razmisleka. Prvič, kako sistem Naropovih šestih jog (kot večstopenjski sistem) tematizira povezavo med konkretnim in abstraktnim, med utelešenim in notranjim, med zunanjo in notranjo manifestacijo? Drugič, kako lahko tovrstni stopenjski sistem konkretizira povezavo med dejanskim svetom in svetom sanj (sanj namreč ne pojmuje kot metafore za življenje, ampak kot enega izmed procesov, podobnega življenju) ter prek tega osvetli procesno naravo umiranja?

Sebastjan Pešec: Vrednotenje smrti pri Zhuangziju

Z evropskega filozofskega vidika lahko Zhuangzijevo ontologijo interpretiramo kot strogo nedualistično in procesualno. Zirani (samo-sebstvovanja) oz. posamezna postajanja, ki se kot celota združujejo pod pojmom dao, niso nikoli dokončna in mirujoča stanja. Vse je v premeni in prehajanju iz ene v drugo obliko. Etično gledano je najpomembneje, da daoist varuje vsak posamezen ziran, vanj ne posega in ga ne spreminja po svojih kriterijih. Deluje nehoteno (wuwei) po svoji lastni spontanosti in tudi vrednoti vsako stvar iz njene perspektive oz. po njenih kriterijih. Ena izmed najpomembnejših vrlin je nepristranskost, daoist torej ne preferira nikogar (ne sebe pred drugimi, prav tako pa ne druge pred seboj in svojo avtentičnostjo) in ničesar – določitve dobrega in slabega, lepega in grdega itd. so relativne in perspektivične. Nasprotja so si enakovredna, ker pa so nastala z diferencirajočo dejavnostjo človekovega uma (shi/fei), ki je uničila spontano enotnost, jih daoist skuša preseči oz. odpraviti. V skladu s tem perspektivizmom in afirmacijo procesualnosti sveta tudi življenje in smrt ne moreta biti vrednotena kot dobro ali slabo. Zhuangzi smrt vidi kot še eno izmed premen, nanjo enkrat gleda iz agnostičnega vidika, drugič kot možnost nove perspektive, spet tretjič pa kot rešitev od diferenciacij človeškega življenja, prežetega s skrbmi ter hlastanjem po prijetnim in begom od neprijetnega. Enakovredno vrednotenje in sprejemanje tako življenja kot smrti pri filozofskem daoizmu (v manjši meri pri Laoziju, v večji pri Zhuangziju), se ironično obrne v svoje nasprotje v alkimiji religijskega daoizma, kjer je ves trud osebne kultivacije usmerjen v podaljševanje življenja ali celo v nesmrtnost.

Nina Petek: Meditacije o smrti; Načini soočanja z minljivostjo v zgodnjem indijskem budizmu

Prispevek v prvem delu predstavi različne vidike pojmovanja smrti v zgodnjem indijskem budizmu theravāda in oriše paradoksalen status smrti, ki je bila na eni strani opredeljena kot izvir najrazličnejših človekovih stisk, po drugi pa kot najbistvenejši del soterioloških strategij premoščanja vseh tegob (pal. dukkha). Pri tem v osrednjem delu osvetli načine soočanja z minljivostjo, orisane v palijski zbirki besedil Aṅguttaranikāya, nakar predstavi Buddhaghosevo filozofijo smrti v delu Visuddhimagga in njegovo sistematizacijo najzgodnejših budističnih meditacijskih metod kultivacije poglabljanja zavedanja minljivosti, pri čemer bo posebna pozornost namenjena analizi dveh meditacij o smrti, maraṇasati in asubha bhāvana. V zaključku prispevek naslovi pomen omenjenih soterioloških metod v širšem kontekstu budistične filozofije, ki ne osmišljata le neizbežnosti smrti in njene absolutne dokončnosti, ampak življenje samo. 

David Tomažin: Filozofija pravičnega pokopa

Rdeča nit tega prispevka bo pojem pravice in njegova povezava s človeškimi pokopi. Poseben poudarek bom dal na pokope tistih, ki sami niso uspeli povedati na kakšen način ali kje želijo biti (ali če sploh želijo biti) pokopani. Pomenljiva je Voltairova krilatica »Živim dolgujemo spoštovanje, mrtvim samo resnico«. Kakšno resnico smo jim dolžni? Kaj če te resnice nismo sposobni odkriti? Mar ni samoumevno, da tudi živim dolgujemo resnico ter mrtvim tudi spoštovanje? Prav to spoštovanje ter način njegovega izražanja v slovenski kulturi me bosta še najbolj zanimala. Sicer v prispevku ne bom izvajal zgodovinskih študij, pač pa se bom na primerih iz zgodovine osredotočil na preteklo prakso iskanja pravice v pokopih ter na razmislek o naši trenutni ter bodoči praksi pokopavanja. S tem, upam, bom osvetlil dejstvo, da se naše razumevanje smrti odraža v načinih pokopavanja oz. poslavljanja od umrlih. Prek tega pa lahko tudi ugotovimo ali na življenje in smrt gledamo nihilistično-pesimistično ali optimistično.

Eileen Bucik: Ljubezenska smrt nesmrtne duše; Ljubezen kot duševna smrt skozi Ficinov platonizem

O, srečna smrt, ki ji sledita dve življenji!” je citat, s katerim Marsilio Ficino v svojem delu De amore opredeli vzajemno ljubezen. Da je ljubezen smrt ne velja le za vzajemno, temveč tudi - in morda še toliko bolj – za nesrečno ljubezen, pri kateri po smrti ne sledi (niti eno) vstajenje. Toda kako je lahko ljubezen povezana, celo enačena z njej tako nasprotnim pojmom oz. pojavom smrti? Ficinova ljubezenska smrt se ne navezuje na telesno smrt, temveč gre za duševno smrt, saj telo ne umre, čeprav se duša loči od telesa (s čimer nastane nekakšen “ljubezenski zombi”). V tej obravnavi seveda ne moremo mimo platonizma in samega Platona, saj je to glavni vir Ficinove filozofije s primesmi krščanstva, poleg tega pa je tudi delo De amore napisano kot replikacija oziroma komentar Platonovega Simpozija. V prispevku tako ponujam premislek Ficinovega pojmovanja ljubezni kot smrti skozi analizo njegove renesančne interpretacije ljubezni in njene vloge pri Platonu oz. platonizmu.

Jakov Kalajžić: Life or death? Hegesias' path to Eudaimonia

The Cyrenaics, especially Hegesias, are rarely considered as a topic in the history of philosophy, despite their historical importance. Hedonism as a transepochal concept in lie and ethics deserves more discussion than it is accustomed to currently, and specifically it deserves more discussion through the reconstruction of Cyrenaic philosophy. One of the reasons for the lack of understanding of the Cyrenaics is in their downfall (keeping in mind that some of their teachings were taken over by Epicureans, who were more popular later on), as well as the rumours that followed Hegesias (Death-persuader, one that pursues death), Through Kurt Lampe's interpretations and papyrus PKoln 205 which he identifies as Hegesianic, this presentation aims to uncover this philosophy from it's unjust peripheral position, explain it without it's usual misconceptions and encourage a discussion on the blessed life which is itself a relevant discussion when taking into account the tendencies of modern stoicism and epicureanism which have completely lost touch with their greek ancestors. Walking through the original texts, hedonism is attempted to be shown not only as neccessary, but also more philosophical than the common understanding of hedonism would lead one to believe. This is especially visible in Cyrenaic philosophy, whose traces can be further followed through Epicurus.

Tinkara Tihelj: O evtanaziji v Sloveniji

Evtanazija je tema, ki buri duhove že nekaj časa, tako v Sloveniji kot izven nje. Za začetek bomo predstavili ključne pojme (pomoč pri samomoru, evtanazija), navezavo na jedrni koncept – samomor in razlikovanje osnovnih tipov evtanazije (aktivna, pasivna, prostovoljna, neprostovoljna). V nadaljevanju bomo predstavili še nekaj argumentov, ki se pojavljajo v svetovni literaturi, nato pa si bomo ogledali še glavne argumente ključnih figur v Sloveniji ki se zavzemajo za evtanazijo in tistih, ki ji nasprotujejo. Pri tem nas bo pot vodila tudi v medicinske in pravne vode. Ogledali si bomo Hipokratovo prisego, mnenje Komisije za medicinsko etiko, Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), osnutek Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), knjigo Sam bog naj jo bere in ostalo aktualno dogajanje (ne le v Sloveniji, ampak tudi v sosednjih in malo bolj oddaljenih državah). 

Matjaž Potrč: Filozofski zombi

En način, kako lahko opazujemo zombija je, da je to stvor, pri katerem ni jasno ali je živ ali pa morda tudi ne. Filozofski zombi je bolj določno bitje, ki morda na pogled deluje normalno, vendar pa mu umanjka kvalitativno zavestno izkustveno doživljanje. Sama logična možnost zombijevega obstoja je lahko v prid soočenju s težkim problemom zavesti. Pomembno je razlikovanje med psihološkimi in fenomenalnimi pristopi k duševnosti. Brentanovska tradicija je oboje združila, Freud in Ryle pa sta izključila fenomenalno zavest, tako da nezavedno povzroča obnašanje, kar je privedlo do prevlade funkcionalizma. Če ta Chalmersova trditev drži, potem je večina filozofskega dela na področju duševnosti zombijevska. Kot izhod iz zagate je predlagana barvna osvetlitev z upoštevanjem dinamičnih razložnih vzorcev, kot ti pritiskajo na sceno pojavne vsebine. Razlogi izven zavestnega okolja niso nezavedni, in so upoštevani kot značilnosti, ki prispevajo k učinkom zavestne vsebine.

Matija Pušnik: Smrt narcisu

Kapitalizem je v svojem razvoju ne samo spremenil način produkcije, pač pa tudi način subjektivacije. Novi - po Warku hekerski - razred dela ne dojema več kot sebi zunanjega opravila, ki ali služi nekemu trivialnemu in odtujenemu namenu, ali pa, če ne v realnem smislu pa hipotetično, nosi vrednost samo po sebi. Delo je vedno pogosteje dojeto kot investicija vase, investicija v imenu nekega drugega jaza. Sicer ni dvoma, da bo kakršnakoli odrešitev terjala izumljanje kolektivnih praks pre-subjektivacije, izumljanja novih načinov biti-in postajati-subjekt, vendar se ob strani političnega vprašanja zastavlja tudi zanimiv filozofski problem: zakaj bi subjekt sploh želel nastopiti proti sanjam veličine? Smrt nastopi kot nepremostljiva prepreka neskončni rasti subjekta, ki je postal kapital. Smrtnost je mogoče misliti kot orožje za boj proti narcisu: smrtnemu subjektu je onemogočena neskončna rast, njegove sanje veličine se navzlic smrti razblinijo in pokažejo v vsej svoji bedi. Toda misliti smrtnost na tak način ne pomeni negirati življenja. Šele s tem ko se subjekt zave svoje smrtnosti, lahko začne zares živeti.

Tjaša Pirnar: Smrt – čas življenja 

Paul Ricoeur je živel do leta 2005, ko je umrl. Posthumno je izšla knjižica njegovih zapisov naslovljena Živ vse do smrti in Fragmenti. Prvi del je nastal približno deset let pred avtorjevo smrtjo, ko se je soočal z ženino boleznijo in njeno bližajočo se smrtjo, Fragmenti pa so nastajali v zadnjem letu njegovega življenja, ko se je soočal s slabšanjem lastnega zdravja. V enem od fragmentov Ricoeur ločuje med smrtnim časom življenja in  nesmrtnim časom dela. Ravno ob pričujočem besedilu pa se znajdemo natanko na vznemirljivi ločnici med avtorjevim življenjem in njegovim delom, življenjem, ki je s svojim končevanjem prehitelo delo, in delom, ki ga avtor ni nameraval objaviti. V svojem prispevku bom premišljevala smrt ob zapiskih Paula Ricoeurja. Kako misliti smrt kot nekaj, kar izkušamo samo kot drugi? V fragmentu, naslovljenem Jacques Derrida, Ricoeur zapiše: »Če “končno naučiti se živeti” pomeni naučiti  se umreti, torej sprejeti absolutno umrljivost brez vsakršnega zveličanja,  vstajenja ali odrešenja, potem sem jaz na povsem nasprotnem bregu.«

Andraž Dolinšek: Estetizacija smrti – literatura družbenih pretresov

Prispevek obravnava fenomen estetizacije smrti v literaturi družbenih pretresov, to je v literaturi, ki je nastajala v obdobjih dramatičnih, revolucionarnih sprememb in prelomov v politiki, družbi in kulturi 20. stoletja ali se nanje nanaša iz varnega zavetja sodobnosti. Izpostavljam vrzel med revolucionarnim zanosom utopističnega prizadevanja na eni in težavno, pogosto krvavo resničnostjo njegove uresničitve na drugi strani. V ta namen analiziram dva zgodovinska momenta, dva teksta. Najprej roman sovjetskega revolucionarja in pisatelja Andreja Platonova, Čevengur, v katerem avtor vztrajno razgrinja utopični potencial sovjetskega eksperimenta, a le-tega hkrati ne zavija v vato, temveč odkrito in z dobršno mero ironije priznava trud, zahtevo po pripravljenosti umreti, ki ga sam eksperiment terja od svojih snovalcev. Nasproti Platonovu nato postavim podobo idejnega razdora med Titom in Stalinom, ki v socialistični Jugoslaviji vodi v odprtje taborišča na Golem otoku. Tega premišljujem skozi sodobni roman Gorana Markovića, Beograjski trio, v katerem avtor izgrajuje delno fiktivno pripoved o krvavem izidu tedanjih frakcijskih bojev. Sopostavitev zgodovinskega dogajanja in literarne fikcije odpira pot kritičnemu pretresu estetizacije smrti na ozadju razmisleka o potencialu utopičnega mišljenja danes.

Sara Svati Sharan: Molk, nemogoči objekt znotraj govorice in »smrt« javnega izrekanja

Molk je sestavni del jezika - z umanjkanjem komponente zvoka bi ga lahko poimenovali kot 'hrbtno stran govorice'. Molk je del govorice, vendar ni njen osrednji del: je umeščen vanjo, vendar se izmika nekam na rob. Vse, kar je prisotnega v molku, kar je tudi skupnega z govorico, je gola vsebina. Slednja je sicer razvidna šele iz samega konteksta, v katerega je vpeta posamezna situacija molčanja. Predvsem pa molk funkcionira kot intersubjektivno orodje, vzpostavlja relacijo z drugim subjektom ali subjekti: vedno molčimo pred nekom, zavoljo nekoga ali nečesa. V kontekstu javnega izražanja lahko molk enačimo s smrtjo; javno izrekanje je namreč tisto, kar tvori družbeni diskurz. Ko se nekdo, ki je do sedaj soustvarjal diskurz, preneha pojavljati v javnosti na tovrsten način, je s premikom v povsem zasebno sfero tudi opravil_a dejanje svoje javne smrti. Javna smrt, kulturni molk oz. nezmožnost reprodukcije diskurza so sicer fenomeni, ki v neki meri zaznamujejo tudi sedanjost – čas, ko javni diskurz poteka dvotirno, tako preko tradicionalnih javnih občil, kot preko virtualnega prostora socialnih omrežij. Po 12. marcu 2020 se je v slovenskem javnem prostoru zaradi serije šokantnih dogodkov namreč vedno bolj nemogoče odzivati na aktualnost in tako soustvarjati javni diskurz. Politiki kopičijo privilegije, javni mediji doživljajo cenzuro v obliki finančnega primanjkljaja, zdravstveni sistem se sesuva sam vase, zanikovalci koronavirusa se širijo hitreje od precepljenosti družbe. Ker zahteva vsak šokanten dogodek svoj odziv, ki bi moral biti racionalen – v nasprotju z iracionalnostjo večine dogodkov - se je zaradi celotne kvantitete dogodkov nanje že skorajda nemogoče več odzivati. V svojem prispevku bom zato poskušala analizirati in razumeti fenomen prehoda v držo molčanja v javnem in pol-javnem prostoru.

Nesa Vrečer: Teoretski aspekti intimnopartnerskih umorov

Teoretizacijo intimnopartnerskih umorov prečijo podobne dileme kot že mnogo feminističnih razprav poprej.  Vprašanje »kdo je ženska« nas je v zgodovini feministične teorije popeljalo v vrsto polemik, ki se vrtijo predvsem okrog vprašanja esencializma, torej vprašanja narave na eni strani in kulture na drugi. Poskusi tvorbe teorije femicida in nasilja nad ženskami se vrtijo v istih krogih in nihajo na spektru med biološkim determinizmom na eni strani in družbeno teorijo patriarhata na drugi. Raziskovanje nasilja nad ženskami je plod drugega vala feminizma, kar pomeni, da je neizogibno zaznamovan s teoretskimi smermi od poznih šestdesetih let naprej. V predstavitvi bom grobo orisala glavne teoretske struje intimnopartnerskih umorov in nakazala na njihovo primernost oz. neprimernost.

 

Spoštovane, spoštovani.
Žal je Filozofski maraton prestavljen za vsaj nekaj mesecev zaradi trenutnih epidemioloških razmer.
Na Filozofski fakulteti so namreč vse obštudijske dejavnosti, dogodki in prireditve odpovedane, saj je v trenutnih razmerah najpomembnejša izpeljava varnega študijskega procesa.
Dejavnost izobraževalnega sektorja je v državi ključnega pomena. Dosedanje izkušnje študija na daljavo nam izpričujejo, da študij na daljavo pomeni neenako obravnavo študentk in študentov, saj poglablja socioekonomske razlike. Nimajo vsi enakih materialnih pogojev - elektronska naprava, stabilna internetna povezava in miren študijski prostor so pa predpogoj za samo možnost študija na daljavo. Študij v živo sicer prav tako prinaša določene stroške, ampak so sami materialni pogoji študija vendarle dostopnejši.
Študentsko filozofsko društvo sicer v sredini novembra že leta organizira tradicionalni Filozofski maraton, teden dni serije prispevkov na izbrano temo. V organizacijskem vidiku se pretendira na večinoma študentske prispevke – saj se tako za en teden dni čim pogosteje obrne razmerje profesor-govorec vs. študent-slušatelj, namesto šolskega kurikuluma pa se obdeluje tematiko, ki je navadno ali izrinjena na mejo obskurnosti, ali pa ni konceptualizirana kot nek zaokrožen problemski sklop. Filozofski maraton ni zgolj obštudijski dogodek, ampak je obenem tudi del študijskega procesa. Filozofski maraton je s svojim pretendiranjem na zasedbo profesorskega strukturnega mesta obenem rez kot tudi kontinuiteta študijskega procesa.
Ker ne želimo organizirati Filozofskega maratona samo zato, da je to zgolj še en dogodek v nizu dogodkov v urbani Ljubljani, slednjega tudi ne želimo seliti na splet. Raje ga prestavljamo na ugodnejše razmere. V prihodnjem tednu tako vabimo študentke in študente, da se udeležijo rednih predavanj na oddelku in fakulteti ter gojijo pomen univerzitetnega študija tudi v teh izrednih časih, ko se zdi teoretsko mišljenje nemisljivo.
Predvideni datum dogodka bo v začetku letnega semestra, torej konec februarja ali v marcu. Glede izvedbe vas podrobneje še obvestimo.

Bodite zdravi! In skrbite za kolektivno zdravje.
Vaš ŠFD


Študentsko filozofsko društvo že vrsto let prireja tradicionalni Filozofski maraton, teden trajajočo serijo celodnevnih predavanj, ki spremlja Unescov svetovni dan filozofije. V letu 2021 se bo odvijal med 15. in 19. novembrom. Letošnja tema je Filozofija in smrt. Način izvedbe dogodka bo zaradi nepredvidljive zdravstvene situacije sporočen kasneje.

Študentsko filozofsko poziva filozofske raziskovalce, študente in študentke različnih stopenj študija filozofije ter tiste, ki vas zanima letošnja tema v sklopu filozofije naj se s svojim prispevkom predstavijo širši zainteresirani javnosti. Prijave sprejemamo do 24. oktobra na naslov filozofskimaraton@gmail.com, prijavite pa se z 150-250 besed dolgim povzetkom vašega bodočega prispevka, ki naj vključuje 5 ključnih besed. Povzetki bodo zbrani in objavljeni v brošuri ter na spletni strani društva. Najboljši prispevki bodo objavljeni v znanstvenem zborniku, ki ga bo društvo izdalo v letu po izvedbi dogodka. 


Daljši opis teme:

Letošnji filozofski maraton bo torej posvečen konceptu smrti. Pri mišljenju in raziskovanju življenja skozi lastna izkustva, karseda neposredno in lastno zgolj nam osebno, ne moremo ubežati vprašanju, ki sicer neizogibno preži na vsa živa bitja, vendar ga že v toku bivanja vprašuje zgolj človek: kako pa je s smrtjo? Kaj se zgodi, ko več nisem? Morda bi bilo vprašanje samo nepomembno, če ne bi vplivalo na naše življenje še pred nastopom tega poslednjega mejnika. Smrt je nadvse izmuzljiva; o njej ne moremo izrekati neposrednih trditev, saj je kot koncept prazna, zato smo o njej v tem okviru vedno prisiljeni govoriti na metaforični ravni. Ko se ji poskušamo približati, vedno pričnemo iz nekakšne negotovosti in nevednosti; o njej se izrekamo posredno, obravnavajoč njene bolj konkretne razsežnosti in določila. Že prenehanje življenja je povsem dvoumno. Po eni strani ga lahko obravnavamo kot proces minevanja (življenje kot priprava na smrt), po drugi pa kot enkraten pripetljaj. Najbolj preprosto je reči, da umreti pomeni prenehati z življenjem ali bivanjem, to pa pomeni, da šele iz življenja sklepamo in iščemo nadaljna določila smrti, četudi o njej, takšni kot je, ne moremo podati nič gotovega. Pred vami se nahaja nekoliko opisov možnih obravnavanj izpostavljenega koncepta znotraj različnih filozofskih šol, za katere upamo, da bodo nudila koristno oporo pri vašem razmisleku o izbiri svoje teme.

Smrtnost človeka bistveno spada k antični začetni določitvi filozofije, in sicer tako v ontološkem kot etičnem vidiku, v njuni enotnosti. Tako po Platonu človek v utrpevanju lastnega končnega bivanja, v katerem se druži z minljivim bivajočim, teži k uvidu resničnega in prvotnega, bitnostno bivajočega, po udeleženosti v katerem sam kot smrtnik lahko kar v najbolj izpolnjenem smislu biva (prim. Država, Fajdros, Simpozij) in se spominja nesmrtnosti lastne duše. Tako je smrtnost izvorni vzgib filozofije kot težnje k vedenju in srečnemu življenju. Odnos do smrti in v njem utemeljena skrb za dušo v Platonovih prispodobah določa tudi način življenja, v katerega se duša preseli po smrti (prim. Timaj).

V sklopu Aristotelove metafizike, katere smoter je načelna razlaga sveta kot celote bitnosti in človekovega mesta v svetu kot končnega motritelja celote, smrtnost prejme načelno osmislitev v kontekstu razlage kar največjega možnega udejanjenja, kar najbolj popolne celote, v kateri enakomerna krožna gibanja nebesnih teles, ki s tem posnemajo popolno negibno prvotno bitnost, povzročajo enakomerne naravne zemeljske cikle, ki obsegajo tudi krog rojstev in smrti, s katerim se človek kar najbolj, kot je mogoče, sestavljenim, snovnim bitnostim približa nesmrtnosti boga skozi ohranjanje človeške oblike (vrste) umnega življenja (prim. O nastajanju in propadanju).

V helenistični in latinski filozofiji epikurejske, stoiške šole in Cicerona, smrt predstavlja predvsem etični problem motivacije – ali je življenje vredno živeti kljub končnosti. Razmisleki se gibljejo od stališča, da smrt ni nekaj slabega, saj je nihče živ ne doživi, prek hvalnic smrti na višku slave in življenjskih moči, zaupanja v nesmrtnost duše kot dar bogov, do nepretresenosti vpričo smrti kot naravnega dejstva izven vpliva človeške volje in razuma. V teh razpravljanjih, ki v helenistični razdelitvi filozofije spadajo v etiko, se zdi izpuščen problem razmerja končnosti življenja (in s tem spoznanja) ter metafizične ureditve sveta oziroma mesto človeka v svetu kot končnega umnega bitja. (prim. Ciceron, Pogovori v Tuskulu).

Ena izmed najstarejših umetnostnih teorij pred vzponom estetike v 18. st. z Baumgartnom je bila teorija mimesis. Minemata so bile mišljene kot podobe, ki so posledica dejavnosti proizvajanja, ki je posnemanje. Bistvo umetnosti se sčasoma skrči na pojavnost; aprehenzija minemate je nekaj intencionalnega; če nimamo ideje nečesa, potem nismo zmožni cenjenja podobe, predstava pa je vtis, ki posreduje formo. Estetika je bila torej prvotno temelječa na postavki aisthesis kot čutnega, ki si v zakup jemlje objektivno držo do objekta motrenja, katerega funkcija je sčasoma zvedena na “biti zadovoljiv in prijeten očem”, vse dokler se ni pripetil premik od čutnega k čustvenemu. Ko Nietzsche v svoji teoriji umetnosti primerja lepo z grdim, pod prvo uvrsti klasično umetnost, medtem ko pod slednje spada tisto, kar je simptom nekakšnega degeneriranja, izraženo v oblikah izčrpanosti, starosti, propada in razkroja, skratka slutnja smrti – tisto, kar se človeku instinktivno estetsko upira. V tem času se porodi tudi pojem dekadentne umetnosti, ki zagovarja vrline zahajajočega življenja in ustvarja iz pomanjkanja in lakote. Po njem se človeku instinktivno najbolj upira propadanje lastnega tipa, saj mu vzbuja grozo. Ravno v prehodu v modernizem preko obdobja romantike pa teme, kot so svetobolje, razkroj in umiranje, nenadoma zavzamejo obliko najvišjega estetskega ideala kot odziv na družbeno stanje tedanjosti.

Smrt in filozofija imata zelo prepoznavno skupno točko tudi v eksistencialistični filozofiji, ta pa je v svojem nastanku črpala iz filozofije Martina Heideggerja. V besedah, ki bi jih lahko zamenjali za besede Sartra, trdi, da me izkušnja moje lastne smrti skozi nezmožnost delovanja, z drugimi besedami, izkušnja »ničnosti«, lahko požene v avtentičnost. Skozi njo spoznam, da nisem nič – da nič nima pomena, in da moram temu navkljub šele napraviti samega sebe skozi lastno voljo. Stati proti možnosti lastne smrti in živeti, se udejstvovati kot oseba, to je eksistencializem. Tako pričamo delom kot je Camusev Mit of Sizifu, v katerem kot prvo filozofsko vprašanje nastopi ravno vprašanje samomora. Ali torej vprašanje, če je življenje vredno živeti, odgovarja na temeljno vprašanje filozofije? Ali absurdnost valjanja kamna na goro predstavlja metaforo za nesmiseln, a triumfalen boj osebe proti smrti in ali nas ta boj ponese bližje avtentičnosti?

V razmisleku o smrti pa se filozofija seveda ne more izogniti niti vprašanjem moči, suverenosti, oblasti, nadzora kot tudi ne vprašanjem političnega. Govorimo lahko o biopolitiki, tehniki oblasti, ki se je v Evropi pojavila na prelomu med 18. in 19. stoletjem, v drugi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja pa jo je opisoval in analiziral Michel Foucault. Biopolitika meri in upravlja z mnoštvom ljudi z njihovimi telesi; uravnana pojave, kot so rodnost, migracije, delovna zmožnost, pa tudi javno zdravje. Polju smrti se še bolj približa sodobnejši koncept nekropolitike, ki ga, kot nadgradnjo iz biopolitike izhajajočih kategorij, razvija Achille Mbembe. Nekropolitika, tako rekoč teorija živih mrtvecev, z mnoštvom ljudi upravlja neposredno prek odločanja o življenju in smrti. Osvetli številne pojavne oblike ekonomske in pravno/politične pogrešljivosti človeških življenj; od (neo)kolonializma, begunske krize, ekonomske prekarnosti, vse do zavračanja raznolikosti spolnih identitet.

Razlika je tista, ki postavlja relacijski odnos med različnimi pojmi, in prav napetost med dvema nasprotujočima si pojmoma je – poenostavljeno rečeno – tisto, kar poganja filozofijo skozi čas. Binarizmom življenje-smrt, duh-materija, aktivno-pasivno ... se je "že od nekdaj" pripenjalo razumevanje aktivnega kot metafore za princip moškosti in pasivnosti kot ženskosti. Kar je označeno s pasivnostjo, je v vrednostnem sistemu manj pomembno in spolna razlika je tisto, kar je iz filozofije umaknjeno na raven preddružbenega in predfilozofskega. V filozofskem kanonu, korpusu imen in konceptov, rezultira binarizem moško-ženskosti v marginalizaciji in umanjkanju ženskih avtoric. Razen 20. stoletja, ko je feministični boj že uspel rezultirati v vedno več ustnih in pisnih sledi, se zgodovinsko-filozofski kanon navadno zgolj obregne v omembo Hipatije, antične grške filozofinje, o kateri poreče le to, da je živela in umrla. Zatorej: če je filozofija grobnica za ženske – ali si lahko filozofinje sploh drznejo izstopa iz smrti?


Vprašanje smrti v psihoanalizi je tako ambivalentno kot psihoanaliza sama. Že sam Freud nam tako odpira kot zapira množico vprašanj. Kljub temu, da je eden bolj znanih konceptov teorije poznega Freuda gon smrti, je smrt eno od vprašanj, ki jih Freud v svojem delu naslavlja izredno redko, kar je bil že večkrat predmet različnih kritik njegovega dela. Konec koncev je zastopal tezo, da v nezavednem ni prostora za smrt, anksioznost, vezana na smrt, pa ima razlog drugod. Vprašanje smrti, ki že več stoletij pesti tako filozofe kot umetnike, je v Freudovski psihoanalizi le sekundarni produkt drugih simptomov. Kam potem umestiti zloglasni gon smrti? Nekateri so v njem videli odgovor na siceršnjo odsotnost smrti v psihoanalizi, drugi pa kot le še eno redukcijo smrti. Gon smrti, kot ga Freud opredeli v Onstran načela ugodja, je inherentna tendenca organizma, da se povrne nazaj v predorgansko, neživo stanje. Freud vpelje gon smrti s prisilo ponavljanja, ki deluje kot heterogena sila, pred katero je subjekt nemočen. Cilj vsega življenja je smrt. Sam pojem gona smrti na sam odnos do smrti in psihoanalitično prakso pri Freudu ni imel velikega vpliva, je pa močneje vplival na enega od njegovih naslednikov, Lacana. Če smo pri Freudu priča odsotnosti smrti, je Lacanovo teoretsko polje s smrtjo napolnjeno. Preči celotno Lacanovo triado simbolnega, imaginarnega in realnega. Najbolj direktno se nam to pokaže na simbolni ravni – v vsakem govoru je smrt, vsaka raba simbolnega jezika ima element smrti. Sam cilj lacanovske psihoanalize je konfrontacija posameznika s človeškim stanjem, torej s smrtjo. Smrt tako preči celotno Lacanovo konceptualno polje – pojavlja se povsod, od zrcalnega stadija, do Lacanove interpretacije umetnosti. Na eni strani se tako soočamo s Freudovsko praznino, na drugi pa z Lacanovo prenasičenostjo. Kakšen je tako dejanski status smrti v človekovi psihi in ali je psihoanaliza sploh primerno ogrodje za takšno refleksijo?

Tudi v sklopu Husserlove in Heideggerjeve fenomenologije se nahaja občuten prehod, povezan s smrtjo. Heidegger z vpeljavo fenomena vrženosti tubiti v svet na način faktičnosti in iz faktičnosti sveta naredi za svojo izhodiščno točko naravno zavest, oziroma smrtnost – njena slutnja je to, da je svet 'tam' že brez kartezijanskega momenta – tisto, kar druži subjekt in objekt pri Husserlu, sta dualizem duha in narave, medtem ko sta to pri Heideggerju bit subjekta in bivajoče kot subjekt. Če želimo dospeti do resnice človeka, se moramo odvrniti od metafizičnih kategorij in se obrniti k bistvenim določilom tubiti, k eksistencialom. To je prehod od Husserlove neskončnosti k mišljenju končnega, obrat od nadnaravne k naravni biti prek opustitve čistega jaza, ki misli onkraj sebe – namreč biti v svetu je že vselej bit-k-smrti. Prav to si je vzel za izhodišče Heidegger, ko je razmišljal o povezavi med človekom in njegovo smrtjo. Končale so se sanje o neumrljivem jazu; človek je vselej v odnosu do smrti, je zmerom del njega. Človek ne umre, temveč je bit-k-smrti, spoznanje, da je avtentična izkušnja tubiti možna le in zgolj v pripoznanju, da je naše življenje potovanje k smrti. Navkljub občutkom, da gre za pesimističen pogled na obstoj, pa to pravzaprav ne bi moglo biti dlje od resnice: človeško življenje ni neskončno, je zmeraj vpeto v potovanje in približevanje smrti, v ta nenehen ples in pričakovanje, kot tako pa je zato toliko bolj vredno, človekova odgovornost pa toliko večja.

Azijske filozofije in religije ponujajo obsežen spekter zanimivih razdelav koncepta smrti. Ob tem pa terjajo pazljiv pristop, saj se večkrat prigodi, da neka misel napeljuje na željo po tvorjenju hitrih in prenagljenih medprostorskih primerjav. Saṃsāra je središčni koncept indijske filozofije in predstavlja cikel rojevanja in umiranja – človek, vržen v večni krog ponavljajočega stremi k temu, da bi dospel do ukinitve teh vezi in tako obenem prišel do njihovega pretrganja, do osvoboditve – mokṣe. Razne darśane imajo drugačen pogled na to, kako te vezi dokončno ukiniti. V neortodoksni šoli budizma, ki ne predpostavlja obstoja ātmana (neminljive substance, vsebovane v vsakem posamezniku) je pogojena s konceptom duḥkhe (neprijetnosti). Tako kot v hinduizmu je sicer vsako ponovno rojstvo zaznamovano v skladu z človekovo karmo, medtem ko vse neprijetno izvira iz ignorance (avidyā) in navezanosti – ta neskončni krog se nadaljuje, dokler osvoboditev ni pridobljena preko resničnega uvida v naravo sveta in nibbāne. Pri tem je seveda treba paziti na delitev med tistim, kar je tusvetna sprememba stanja zavesti kot doseg le-te in fizično smrtjo.
Ena izmed disciplin v kitajskem prostoru, ki se je porodila iz Knjige premen, je bila moralna filozofija konfucijanstva. Klasičen vidik, ki ga je zasedala ta hiša, je bil ta, da je ohranjanje življenja dobro, a ne najvišje dobro; podobno je smrt štela za zlo, a ne najvišje. Krovni vrednoti, ki sta zasedali mesto najvišjega dobrega, sta bili ren (človeškost) in yi (pravičnost). “Zgolj živeti in bivati” kot golo dejstvo si v razmerju do njiju ne lasti nobene intrinzične moralne vrednosti, ima jo zgolj ”živeti in umreti” kot človek vrlin. Od tu smiselno sledita tudi Konfucijev nauk o umiranju, zavoljo doseči ren – shashen chengren in Mencijev odreči se svojemu življenju za yi – shesheng quyi.

Omembe smrti se vrstijo tudi v daoističnih tekstih. Predstavniki šole so znani po učenju nauka o vseprepletenosti vseh dejavnikov tega sveta in njegove prežetosti z Daom, kar, dalje, implicira enako povezavo življenja in smrti. V Klasiku dežele južne rože je med drugim izpostavljena ideja, da bi morali biti razlogi, ki tvorijo našo navezanost na življenje, prav tisti, iz katerih vrednotimo smrt. V obstoječi tukajšnosti se smrt vzporedi s procesom transformacije same. Gre za princip preoblikovanja kot v nasprotju z izginevanjem; to napravi naše življenje linearno nesklenjeno. Procesu in premeni je prišteta višja vrednost v nasprotju s trajanjem, ki v sebi vidi konec. Ob prebiranju Zhuang Zija smo soočeni z mnogoterostjo čudovitih ponazoritev tega (anekdota o govoreči lobanji, transformacije metulja in smrt žene, ki se pretvori v proslavo njenega življenja). Smrt kot taka je torej vrženost v tok premen, ki izgrajujejo gibanje neubesedljivega in neulovljivega Daa.


.